Ali gre to dvoje sploh skupaj? Včasih se zna zgoditi kakšno presenečenje, včasih pozitivno, pogosteje negativno. Pa začnimo kar s tem, kar prikazuje slika.

Operacija Vožnja z vlakcem

Pustimo ob strani dejstvo, da Oskarju najprej nisem pustil na vlakec (ker je bilo tisti dan že čisto dovolj raznih aktivnosti), in da je on zelo želel na vlakec oz. tovornjak. In ker sem si jaz zaželel malo miru, sem ga seveda pustil na vlakec.

Dal sem mu denar, da je šel sam kupit karto za vožnjo. Pri tem sploh ni bilo nobenega problema. Zakaj si s tako vnemo ne obuje še sam čevljev ali pospravi svoje sobe?

Ko je prišel z vstopnico k meni, me je takoj vprašal, kdaj gre lahko na tovornjak. Ker je bila vožnja ravno v teku, sem mu rekel, da mora počakati, preden se lahko prepusti nori pustolovščini. Čez 34 sekund so začele iz njegovih ust prihajati naslednje glasne izjave:

Pa dej no, kdaj grem lahko na vlakec!?

Kdaj se bo tole ustavilo!?

A grem lahko že gor, no?!

Oči, na tistega grem, zakaj je zdaj ena punčka gor!?

Punčka, pejt dol!

K sreči se je vožnja končala prej, preden bi Oskar povzročil kakšen incident. Zakadil se je na želeni tovornjak in se sam pripel z varnostnim pasom. Točka za Oskarja.

In vožnja se je začela.

Dva kroga kasneje pa izjave iz njegovih ust:

Oči, zakaj ne gre hitreje?

‘Še bi se peljal!” (čeprav je bila vožnja še zmeraj v teku)

A grem lahko na drug tovornjak?

Ker sem mu ves čas samo mehanično kimal, se je fant vdal v usodo, in se prepustil vožnji. Blažen sem lahko užival v miru … in vožnja se je končala.

Oskar je želel še na drug tovornjak (ki je bil popolnoma enak), a sem to idejo preusmeril na drugo atrakcijo – policijska vozila. Ko smo prišli do njih, ga seveda niso zanimala in smo šli naprej. Morda je to še dobro, saj bi Oskar morebiti začel dajati izjave, zaradi katerih bi imel potem jaz težave s policisti.

Verjetno bi policistom težko karkoli razložil, saj bi Oskar hitro pokazal svoje obnašanje, ki ni čist nič po bontonu. Zelo rad namreč skače v besedo. Vedno. To je predvsem težavno, ko ti zazvoni telefon, se oglasiš, potem pa se začne Oskarjev recital:

Oči, kdo kliče?!!!

Zakaj pa kliče?

Kaj pa hoče??

Če mu vmes uspem povedati, kdo kliče in če te osebe ne pozna, se seveda začnejo vprašanja, kdo je to, zakaj kliče, kaj hoče .. AAAAAAAA!

Torej, porabil sem 400 besed in sem napisal samo dve prigodi, ki kažeta na to, koliko bontona premorejo otroci. Malo.

Da ne bo vse tako strašno, Oskar zna reči tudi ”hvala” in ”prosim” in ko reče ”rad te imam” hitro pozabiš, kaj sploh pomeni bonton.