Povsem normalno je, da otroka okrog tretjega leta čaka psihološki test. Rezultat bodo pri Oskarju verjetno normalni, a vseeno se v moji glavi pletejo scenariji, ki niso tako normalni.

Najprej mi seveda pride na misel, kaj bi se zgodilo, če bi med opravljanjem testa dobil svoj izpad? Oskar, ne jaz. Ko pride do tega nekontroliranega vedenja, vse okrog Oskarja leti po tleh. Če ni predmetov, pa on sam pristane na tleh. Znova in znova. V tem primeru si že predstavljam, kako psiholog iz omare vzame mini prisilni jopič in ga natakne otroku. Takrat bi psihologu svetoval, da naj otroku samo predvaja risanke in se bo potem povsem umiril.

Kaj pa če mu psiholog pokaže abstraktno sliko, on pa reče: »jebom bele kuze!«. Če ne veste, o čem govorim, si preberite objavo Kako razumeti otroka … Bo psiholog v tem primeru rekel, da bo otrok verjetno delal z živalmi? Različne stvari?

Upam, da ga psiholog ne bo spraševal, s čim se hrani in kaj je njegova najljubša hrana. Zakaj? Ker bi bili odgovori nekaj takšnega:

Kaj ješ za zajtrk?
Oskar: »Kruh.«
Kaj ješ za kosilo?
Oskar: »Amm, kruh.«
Kaj ješ za večerjo?
Oskar: »Ja, kruh.«
Kaj je tvoja najljubša hrana?
Oskar: »Žirafa.«

… Otrok bo torej verjetno delal z živalmi. Različne stvari.

Glede kruha. Seveda se Oskar ne hrani samo s kruhom, vendar mu je ta beseda očitno všeč, da jo tako pogosto uporablja. Tako kot na primer jaz pogosto gledam v prazno in govorim: »avto, avto, avto …«. Kar se tiče njegove najljubše hrane – žirafe, pa težko komentiram, ker jo še nikoli nismo jedli in ne vem, če mu tekne.

Stvari, ki gredo lahko narobe je očitno kar precej. V glavi se mi ustvarja še več možnih scenarijev. Morda pa bi bilo dobro, da grem jaz na kakšen psihološki test?