Kako otroku ne prebrati knjige!?

Svoj blog bi lahko preimenoval v Očkov (ne)bralni kotiček. Spet bi namreč lahko pisal o tem, kako sem Oskarju skušal prebrati pravljico in mi je skoraj uspelo. In res bom spet pisal o tem. In spet se nama je zataknilo pri Grdemu račku.

Pa začnimo.

Oskarju dam na posteljo vse njegove pravljice in ga vprašam, katero prebereva. Fant prime vsako knjigo posebej in reče: »tole ne«, »tole ne« …

Veselim se že, da bo za vse knjige rekel »ne« in da bova šla kar direktno spat.

Seveda iz te moke ne bo kruha.

Ko pregleda vse, kar mu je na voljo, reče da bi Grdega račka. Nato sledi iskanje zaklada, saj je potrebno v kupu knjig najti želeno. Seveda je ta nekje na dnu in preden jo najdeva in se udobno namestiva za branje jaz že skoraj spim.

Primem knjigo v roke, potem pa se začne.

Oskar: »Oči, kdo je to?«
Jaz: »Tole je puran, pa gos, pa piščanček in tole Grdi raček.«
Oskar: »Kaj ima to?«
Jaz: »To je gnezdo, kjer leži raček«
O: »Iz česa je to gnezdo?«
V tej fazi se zavedam, da je šlo že vse po zlu, glede na to, da niti knjige še nisva odprla
J:* »Gnezdo je iz slame, zato da raček lahko počiva na mehki podlogi …«
O: »Zak..«
J: »…zato, da mu je udobno, da lahko počiva. Vse živali imajo rade udobno podla…«
O: »kaj je udob…«
J: »…to je tako kot prijetna postelja, kjer zdaj leživa. A lahko zdaj začnem brati pravljico?«
O: »Zakaj je ta knjiga rumena?«
J: »Ne vem, ta je rumena, od Jankota in Metka je zelena in tako naprej«
O: »Kaj naprej?«
V sebi kričim.
J: »Vsaka knjiga ima svojo barvo, da se lažje ločijo med seboj. A zdaj preberem pravljico?«
O: »Ja.«
J: »A lahko, si prepričan?«
O: »Ja.«
J: »Nekega dne se je na va…«
O: »Kaj je to?!«
J: »Skedenj, kjer živijo živali. Nekega dne se j…«
O: »Kdo vse živi v skednju. Am, muca, krava, konj, raček, a žirafa tut?«
J: »Ne žirafa pa ne, ampak vse živali, ki jih vidiš tukaj na sliki. A preberem naprej?«
O: »Kaj pa prašički, a tudi živijo v skednju? A prebereva Trije prašički?«
J: »Ja, tudi prašički živijo v skednju in ne ne bova preb…«
O: »Kaj pa je tole?!«
J: »Puran.«
O: »Am, tole je pa piščanček, pa ptiček.«
J: »Ja. Nekega dne se je na vasi rodil raček, ki j…«
O: »Dej naprej, tole sva že prebrala.«

Zadovoljno obrnem stran, saj vem, da sva že eno stran bližje koncu knjige.

Zdaj si lahko še enkrat preberete zgornji del pogovora in poljubno zamenjate živali in naslove knjig.

To naredite vsaj šestkrat.

Tako prišli smo do konca knjige. Na koncu sem seveda moral prebrati še drobni tisk o tem, kdo je izdal knjigo, kakšna je bila naklada, kako je ime ilustratorki in razložiti kdo sploh je ona.

In zdaj nasvet iz naslova – Kako otroku ne prebrati knjige. Hitro. Otroku ne hitro prebrati knjige. Zakaj? Ker je to nemogoče!

*pravzaprav tale emotikon ( J: ) dobro izraža moje stanje na obrazu. In Oskar je pravzaprav tudi ves čas izgledal takole :O

 

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s