Velikokrat mi na misel pride zgodba (ne vem, ali je resnična ali ne) o preveč zaščitniških starših, ki so svojemu malčku na vsakem koraku govorili: »pazi!«. Ko je fant postal nekoliko starejši in so ga znanci spraševali, kako mu je ime. Veste, kaj jim je odgovoril?

»Moje ime je Pazi«. Fant je namreč večkrat slišal to besedo kot pa svoje ime. Tudi okoli sebe srečam veliko otrok s tem imenom. To se pokaže predvsem na otroškem igrišču. Zadnjič sem opazoval starše in otroke (upam, da nisem bil videti kot kakšen zalezovalec), predvsem to, koliko starši pustijo otrokom, da sami raziskujejo. Seveda je precej odvisno od tega, koliko je otrok star, ampak videl sem veliko takšnih, ki so že krepko starejši od Oskarja, pa jim je še vedno »ime« Pazi.

Seveda tudi jaz opozorim Oskarja, če izvaja kakšne na videz preveč nevarne akrobacije. Ne želim namreč, da mu odleti kakšen zob. Veste, kako težko je najdi izpadli zob na igrišču, ki ga prekriva pesek?

Na splošno menim, da mora otrok včasih pasti iz drevesa, se prevrniti v reko in se povaljati v blatu. Seveda vse to v mejah normale. Jaz sem bil zagotovo prevečkrat sinko Pazi, zato si zdaj ne upam plezati po drevesih, se prevračati v reko, čeprav v blato bi se pa rad še kdaj povaljal. Ne vem, morda je v meni nekaj prašičjih genov?

Kakorkoli, od vseh »nevarnosti«, ki prežijo na naše otroke, se najbolj bojim tega, da bi se Oskar s čim zadavil. Predvsem s hrano, saj vedno, ko se shrani s čim, kar se mu lahko zatakne v sapnik, zraven vedno nekaj razlaga, opleta z glavo, manjka samo še, da bi se med tem valjal po blatu.