Zakaj pa ne. Sonce je letos že toplo, vzel sem si tri dni dopusta. Jaz sem pripravljen … pa sem res?

Če imate sami otroke ali ste brali lansko objavo 30-dnevni oddih na morju z malčkom, potem veste, da oddih na morju z malčkom ni oddih. Seveda se je ta trditev potrdila tudi letos.

Iz previdnosti sem planiral tri dni dopusta, ampak od tega smo šli na morje samo za dva dni. Seveda zato, da si tretji dan malo odpočijem, preden nadaljujem s službo.

Začeli smo s pakiranjem. Oskar je rekel, da bo s sabo vzel vse igrače. Na to sva bila z Nino pripravljena. Rekla sva mu, da lahko vzame toliko igrač, kot jih spravi v svoj nahrbtnik. Misija ena uspela!

Poleg njegovega nahrbtnika smo vzeli še dva mala kovčka za ročno prtljago, torbo za posteljnino, prenosno posteljico in vzmetnico za Oskarja, poganjalec in verjetno še kaj. Naj še enkrat poudarim, da smo se na morje odpravili za 2 (dva) dni.

Se sprašujete, zakaj prenosno posteljo in vzmetnico za Oskarja? Spali smo pri prijateljih, kjer smo imeli na voljo zakonsko posteljo. Romantično seveda, da cela družinica spi na eni postelji, vendar je Oskar tako nemiren, preden zaspi, pa tudi potem se tako obrača, da je ob njem nemogoče spati.

Se sprašujete, zakaj smo vzeli poganjalec? Zato, da se bo Oskar poganjal po slovenski obali in bo potem iztrošen hitro zaspal. To je bil seveda samo načrt.

Načrt je bil tudi, da bo Oskar med potjo na morje lepo spal. No, spala je samo Nina, jaz sem vozil, Oskar pa me je celo pot spraševal in mi razlagal vse, kar mu je padlo na pamet. Med tem smo celo pot poslušali glasbo iz filma Moje pesmi, moje sanje. Ampak samo tri, morda štiri pesmi. Znova in znova. Mešalo se mi je, priznam.

A »trpljenje« se je kmalu spremenilo v veselje. Gostitelja sta nam pripravila prvi letošnji žar, s pogledom na morje. Ampak to še ni vse. Oskar je šel spat. Tako smo lahko v miru pojedli in malo poči … Oskar se je zbudil, ker je bil lačen.

Po kosilu smo se odpravili peš od Portoroža do Pirana. Takšna pot večinoma traja nekje 40 minut, mi smo potrebovali skoraj dve uri. Pot pa je potekala nekako takole, če opišem samo iz Oskarjevega zornega kota:
»Oči, nesi poganjavčka, hodil bi.«
2 minute kasneje
»Mami. Kruh«
4 minute kasneje
»Oči, nesi me!«
2 minuti kasneje
»Metat kamenčke v vodo.«
4 minute kasneje
»S poganjavčkom bi šel.«
Ko smo 15 minut metali kamenčke in je bil čas za nadaljevanje popotovanja.
»Še bi metal kamenčke«
… in tako naprej. Seveda nisem posebej razlagal, da je vmes 513x vprašal »Kaj je to?« In kazal na vse mogoče stvari.

Ste se že kaj utrudili? Jaz sem se zagotovo, ko samo pomislim na vse to. Z objavo bom kar končal, ker če bi želel opisati vse trenutke, bi pisal še pozno v noč.

Kljub vsemu naporu smo se imeli čudovito, tudi gostitelja sta dobro preživela, čeprav imata morda pomisleke, ali si želita otroke. Zvečer sem jima sicer ob svojem prvem pivu (čeprav sem bil videti, kot da sem jih spil že vsaj pet in nisem spal vsaj tri dni) mrmral, da je čudovito imeti otroke. Glede na to, kako sem bil prepričljiv mislim, da mi ni uspelo povečati slovenske rodnosti.