Kako naj otroku preberem pravljico?

Morda se sliši čisto preprosto. Knjižna polica, polna otroških knjig, otrok sedi za malo mizico in jaz mu berem knjigo. Seveda nič od tega ne drži.

Nekaj sicer delno drži – knjižna polica. Pravzaprav ima Oskar knjižno omaro, v kateri dejansko so knjige. So pa knjige tudi drugje. Ne bom našteval vseh prostorov, ki jih imamo v stanovanju, lahko pa povem najbolj zanimive kotičke, kjer sem našel Oskarjeve knjige: pod avto sedežem, v hladilniku, pod mačkom in med mojimi prebranimi knjigami. Pravzaprav imam tudi jaz knjige raztresene povsod. Le po kom ima torej otrok zgled?

Ker Oskar seveda še ne zna brati, mu ostali, ki to znamo, prebiramo vse od Disneyevih klasik, do znanih in neznanih slovenskih del. Ampak bistvo je, kako brati malčku.

Pogosto, ko nisem razpoložen za »pravljično« branje monotono berem besede. A brez skrbi zaradi tega Oskar od dolgočasja ne zaspi zraven. Zdi se mi, da ob takšnem poslušanju postane še bolj aktiven. Ves čas me namreč sprašuje »kaj je to, kaj je to?!« in razlaga stvari, ki se bodo zgodile šele na naslednji strani. Včasih ga potem vprašam, ali bo on meni raje povedal pravljico naprej, a vedno reče, da naj kar berem, da on samo razlaga, kaj jaz berem. Pametno.

Včasih, ko prekipevam od energije, torej precej redko, pa se odločim, da bom uporabljal glasove, ki so primerni za knjižne junake. Seveda se takoj zatakne pri Pepelki. Tam večinoma nastopajo ženski liki, tako da cel čas oponašam ženske glasove. Na koncu že tako padem v to vlogo, da še princa oponašam z ženskim glasom in rečem: »Pridi Pepelka, zavrtiva se malo«. Nina me seveda samo postrani pogleda, kaj se dogaja z mano. Oskar pa seveda uživa, saj ne ve, da se princi ne oglašajo kot punčke.

Zmeden sem tudi, ko oponašam živalske glasove. Seveda ni problem v tem, da ima medved bolj globok glas, ko govori in čebelica bolj plahega. Problem je, ko recimo pikapolonica joka. Kako naj oponašam pikapolonico, ki joka?

Oskarju sem poskušal pred spanjem naglas brati kakšno od svojih knjig. S tem se mi je zdelo, da ubijem tri muhe na en mah: berem svojo knjigo, Oskar posluša, kaj bere njegov oče in ker gre za bolj težavno čtivo, otrok hitreje zaspi.

Če bi bila to pravljica, bi vse to držalo, a dejstvo je, da jaz težko berem naglas roman, Oskar ne posluša tega in na koncu prej omagam jaz, otrok je samo nejevoljen, zakaj mu ne berem pravljice.

Nisem še zaključil s problemi pri branju. Včasih si Oskar zaželi, da mu preberem kakšne otroške pesmi, vendar na način, kot da je to zgodba. A hitro me premami melodija in začnem peti. Oskar me potem hitro popravi: »Oči, ne peti, beri!«.

Obstaja pa ena, mala rešilna bilka. Najbolj sem vesel, ko si Oskar zaželi, da mu preberem Mačka Murija. Nič posebnega bi rekli, a to je ena od knjig, kjer večino pesmi znam na pamet. Zelo priročna zadeva, saj imam lahko zaprte oči in se pretvarjam, da berem. Dokler me seveda Oskar ne začne spraševati: »kaj je to, kaj je to?!«.

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s