Ko dvoletnik prekaša starše

Pri starših mislim predvsem sebe, ker sem jaz tisti, ki mu v družini primanjkuje talenta. Začel bom kar pri najbolj očitni stvari – pevski talent. Ne rečem, da je Oskar tenor, ampak pevske tone že zadane bolj točno kot jaz. Nekaj dni nazaj je vzel v roko knjigo z otroškimi pesmimi, jo odprl na naključni strani in začel iz glave peti pesem, ki je bila na tej strani. Seveda je začel peti iz glave, saj ne zna še brati in pesmi ni mogel prebrati. In že smo pri drugem talentu.

Ne pri branju, to znam, priznam, temveč pri spominu. Glede na to, da je Oskar zapel pesem, ki se je ujemala s sliko ob njej, je torej na podlagi slike vedel, katera pesem sodi zraven. Spraševal sem se, kaj se bo zgodilo, če odpreva kakšno drugo stran v knjigi. Tudi tukaj ni bilo problema. Spet je zapel pravo pesem. In spet in spet. Neverjetno.

Potem sem še jaz vzel v roko isto knjigo in poskušal narediti isto. Odprl sem knjigo na naključni strani in… o lej, prašički, kaj pa zdaj? Seveda, dokler nisem pogledal naslova, nisem vedel, kaj moram zapeti. Pustimo ob strani dejstvo, da bi verjetno zapel, tako kot prepevajo prašički – nerazumljivo.

Kuharske veščine. Seveda Oskar ne kuha še v pravi kuhinji, ampak ima svojo, z vsemi potrebnimi elementi in plastično hrano. Glede na to, da je menda tudi v pravi hrani vedno več plastike, morda njegova ponudba ni tako daleč od prave?

Torej, zdaj že ve, da če pripravi pico, da se zraven podajo tudi gobe in čebula. Včasih mi pripravljeno »malico« sicer servira v skodelico za kavo, a morda gre tukaj za neko prefinjeno kulinarično doživetje, ki ga jaz še ne razumem. Kako bi ga, ko je edina stvar, ki jo znam pripraviti kuhane hrenovke, pa še te se mi vedno razpočijo.

Oko za podrobnosti. Ko gledava posnetke radijsko vodenih tovornjakov, bagrov in ostalih gradbenih strojev, jaz seveda opazim samo vozilo, ki se vozi sem ter tja. Oskar pa poleg glavnega igralca zgodbe vidi tudi vse podrobnosti, ki so prikazane na posnetku. Navdušeno kriči: »lej, drevo!«, »teta gre čez cesto!«, »bala sena!«. Jaz pa se zmedeno oziram po stanovanju in se sprašujem, kaj se dogaja, kje imamo balo sena?!

V enem talentu pa ga zagotovo prekašam. V dolžini spanca. On spi povprečno po 10 ur na noč, jaz 7. A verjamem, da bi z lahkoto spal več kot 11 ur, če bi mi Oskar seveda pustil, da izvedem ta manever.

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s