Najprej sem napisal objavo, potem pa naslov. In zdaj ko berem naslov se mi zdi, da vse skupaj deluje precej sporno. A mislim, da zadeva ni tako huda, da bi bilo potrebno klicati socialno službo.

V eni izmed svojih prvih blog objav, ko je bil Oskar še v Nininem trebuhu, sem pisal o tem, da se že veselim dni, ko mi bo lasten otrok skuhal kavo. Glede na to, da je zdaj star šele dobri dve leti, ga seveda ne pustim blizu kuhalne plošče, a ima že svojo mini kuhinjo, kjer lahko trenira kuhanje. Priprava kave mu še ne gre, mi pa že, lepo na krožniku postreže pico s čebulo in jagodami. Mmm, okusno in predvsem zabavno ko se pretvarjam, da uživam v plastični hrani.

A to sploh ni bistvo te objave. Vseeno je Oskar že dovolj star, da razume, ko se očiju včasih kaj ne ljubi in zato mora on prevzeti kakšno »pomembno« opravilo. Za vikend smo prišli iz sprehoda in moja prva misija je bila, da se vsaj za nekaj minut … ok, za vsaj pol ure uležem na kavč. In sem se. A takoj sem ugotovil, da je televizija ugasnjena. Bil sem preveč len, da bi vstal. Kaj naj naredim?

Opazil sem svojo žrtev. Oskar se je nekaj zavzeto igral (kar je dokaj redek pojav), a sem vseeno tvegal, ga zmotil med igro in ga prosil, če mi lahko prižge televizijo in mi prinese daljinski upravljalnik.

Brez besed je vstal, prižgal televizijo, mi prinesel daljinec in se odšel nazaj igrat. Noro. Tako noro, da moram napisati še enkrat. Brez besed je vstal, prižgal televizijo, mi prinesel daljinec in se odšel nazaj igrat. Bil sem tako presenečen, da sem nekaj časa nepremično ležal, z daljincem v rokah in zrl v ugasnjeno televizijo. Na misel mi je prišlo, če bi ga prosil še, če mi pripravi kavo. A se mi je hitro prikradla nova misel – če ti nekdo ponudi prst …

Kljub temu, da je šlo za majhno gesto, ki mi jo je namenil moj sin, sem bil kar malo v zadregi, ali sem izkoristil svojega otroka za nekaj, kar bi lahko naredil sam?

Drug, podoben primer je prikazan na naslovni sliki te objave. Vidite lužo pred Oskarjem? Priznam, da sem sam hotel zabresti vanjo, a sem zopet izkoristil otroka in njega poslal na to pustolovščino.

Nasmeh na njegovem obrazu, ko sem mu pustil to veselje, je bil nekaj najlepšega, kar sem videl v zadnjem času (poleg tega da mi je prinesel daljinec). Mislim, da mi je s Oskar ob enem s svojim pogledom sporočal: »Hvala oči, ker sem šel lahko čez to veliko lužo, tako sem vesel, da ti bom od zdaj naprej vedno nosil daljinec, ko ga boš potreboval!« . Na glas pa je dejansko rekel samo: »še, še!«.

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s