Month: November 2018

Topla kava proti mrzli kavi. 1:0 za življenje pred otrokom. A tekma bo še dolga. Tisti, ki že imate otroke, verjetno že veste, kakšen bo končni rezultat, starši brez otrok pa boste morda presenečeni.

…

Jutranje bujenje. Prej sem vstajal ob 7h, zdaj ob šestih ali celo prej. 2:0 za življenje pred otrokom. A vseeno si točko zasluži tudi obdobje z otrokom. Prej me je namreč zbujalo neprijetno dretje budilke, zdaj pa me pogosto zbudi prijeten glasek, ki pravi: “Očiii, ustaniiiii, peeejt lulaaat.” Rezultat 2:1 torej.

Hranjenje v miru. Tako kot večina živali, imamo tudi ljudje radi mir, med tem ko se hranimo. Ob prisotnosti majhnega otroka to seveda skoraj ni možno. Tudi če Oskar sodeluje in se hrani skupaj z mano, se seveda nikoli ne zgodi, da bi hranjenje potekalo v miru. 3:1 za življenje pred otrokom.

Zmenki. Kdo ali kaj je že to? 4:1.

Počitnice. Tudi tukaj bi lahko točke dobili obe varianti. Ko si na morju brez majhnih otrok, se lahko v miru napiješ, ne greš nikoli v vodo, pol dneva prespiš, skratka uživaš. Ko greš z otrokom na morje so vse prej omenjene stvari zgolj na pol pozabljen spomin. A ko vidiš otroka, kako uživa v vodi in ko dojameš, da si tudi sam dobil mehke blazinice na prstih, kar se na morju ni zgodilo že od leta 1991, veš da se imaš z otrokom na morju prav luštno. 5:2 za življenje brez otroka.

Starši morda postajate že nekoliko zaskrbljeni, zakaj potem delam otroka, če tako častim življenje brez njega? A pojdimo naprej.

Telesne aktivnosti. Če v teh hladnih novemberskih dneh pogledam skozi okno, bi zlasti čez vikend najraje počeli – nič. Gledanje televizije, pitje tople kave, to je uglavnem to. Ko imaš otroka, greš ven, ne glede na vreme. Pravzaprav je tako kot bi imel psa. V naši soseski tako na deževen dan zunaj vidim večinoma tiste, ki imajo pse in majhne otroke. Seveda se tudi sam potem počutim bolje, ko vem, da sem bil vsaj malo aktiven. 5:3 za življene brez otroka.

Ko smo ravno pri aktivnostih. O tem, kako krepiš svoje telo, ko dviguješ vedno težjega otroka sem že pisal. In zagotovo je to velik plus, dokler te seveda ne zagrabi v križu. Ker se to zgodi precej redko, točko dobi življenje z otrokom, 5:4 torej.

Igranje. O tem sem napisal že veliko objav. Ne samo Lego kocke, tudi druge igrače mi pomenijo neskončno veselje. Pustimo ob strani to, da se Oskar pogosto ne igra s temi stvarmi, ampak jaz uživam, rezultat je torej 5:5.

Premikanje meja cone udobja. Preden sem dobil otroka sem redko prestopil prag cone udobja. Zdaj, ko previjam pokakano rit, ko sredi noči brišem bruhanje iz vse povsod, v takih trenutkih o coni udobja ni ne duha ne sluha. Ne pravim, da uživam v teh stvareh, vendar sem zdaj bolje pripravljen na različne ne tako simpatične življenjske trenutke. 6:5 za življenje z otrokom.

Vezano na zgornjo točko je tudi premagovanje strahu. Eden od mojih največjih strahov so pajki. Klišejsko vem. Skratka prej sem bil “prijatelj” samo s suho južino, ki je visela visoko pod stropom. Če mi zdaj Oskar pokaže kosmatega pajka, ki pleza po steni. Rečem: “vav, kako lep pajek, kajne?” … čeprav v sebi jočem od strahu. A vseeno sem s tem korak bližje temu, da bom spal na postelji iz pajkov in mi bo prav luštno. 7:5 za življenje z otrokom.

Za konec pa sem prihranil najbolj pomembno stvar – čustva. Že res, da nam nemiren in jokajoč otrok povzroči nemalo sivih las in načetih živcev, a vsakič, ko se mi lasten sin nasmeji, ko mu pokažem kaj novega, ko me poboža, je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. 8:5 za življenje z otrokom.

Vsi, ki ste že starši veste o čem govorim. Tisti, ki otrok še nimate, predvsem zadnjo točko ne morete razumeti. Zato vam svetujem, da naredite otroka, verjemite mi, ne bo vam žal, res je to nekaj najlepšega, kar se vam bo zgodilo v življenju.

Da sem se spomnil to modrost sem potreboval tri dni. S tem ne mislim povedati, da sem potreboval toliko časa, da sem ugotovil, da iz majhnega raste veliko, pač pa nekaj drugega.

Na televiziji sem nekaj dni nazaj gledal oddajo, ki je prikazovala, kako v različnih plemenih otroke pripravijo na življenje, kako fantje preko različnih obredov postanejo moški. Najbolj se mi je vtisnil primer plemena iz amazonskega pragozda. Tam starešine ulovijo več sto mravelj, ki imajo najmočnejši pik na svetu. Menda je pik ene take mravlje močan kot pik 20 čebel.

Starešine ulovljene mravlje omrtvičijo, potem pa jih všijejo v rokavice, tako da so žela obrnjena na notranjo stran rokavic. Tako nastaneta dve rokavici, kjer ima vsaka na notranji strani več sto žel z izjemno močnim strupom.

Mravlje se čez nekaj časa zbudijo in že jih čaka prva »žrtev«. Starešine pripeljejo prvega dečka, starega devet let, ki bo moral deset minut nositi te rokavice. Ko dečku nataknejo rokavice ga mravlje takoj začnejo pikati, deček pa se zvija in joče od bolečin.

Po desetih minutah mu odstranijo rokavice, roke pa mu takoj pomočijo v nek blažilni gel in še ves dan mu nanašajo kremo, ki vsaj nekoliko ublaži bolečino. Postopek z mravljami čez nekaj dni ponovijo. Ko fant zaključi s tem obredom je po nekaj dneh že čisto v redu in nima nikakršnih trajnih posledic. Pravzaprav jih ima, saj je strup mravelj okrepil njegov imunski sistem, verjetno pa se je precej dvignil tudi njegov prag bolečin.

A ta posnetek mi je vseeno dal misliti. Predvsem to, kako smo tukaj v naši družbi vsi vedno na trnih, kaj se bo zgodilo z našim otrokom. Na nek način v našem okolju nanj preži več nevarnosti, kot na otroka v džungli, a vseeno se mi zdi, da otroci potrebujejo manj zavijanja v vato.

Kot lahko vidite na sliki objave, je Oskar obdan z bučami. Seveda sem pomislil na to, da bodo vse buče padle na Oskarja in bo nastal vik in krik. Če bi se to dogajalo v tistem amazonskem pragozdu, bi verjetno upal, da bo Oskar zlezel med vse tiste buče in da ga bodo pičile različne žuželke.

To neskončno ujčkanje se pokaže predvsem v kasnejših letih. Če gledam po sebi, se mi zdi, da so me v otroštvu ves čas prekomerno oblačili, saj sem zdaj, v zrelih letih ves čas premražen. Še sredi poletja včasih razmišljam, ali naj raje naročim toplo pivo, da me ne bo zeblo.

Kakorkoli, otrok v vsakem primeru zraste (pustimo ob strani nesreče), odvisno je le, kako ga pripravimo na življenje. Menim, da je amazonski deček trenutno bolje pripravljen, a je treba upoštevati dejstvo, da je dobrih šest let starejši od Oskarja.

Vseeno ste lahko brez skrbi, Oskarju ne po potrebno opraviti nobenega testa z rokavicami polnim živali ali kaj podobnega. Ko mi bo sam skuhal kavo, bo po mojem že precej pripravljen na življenje. Pa ne zato, da ti kava pomaga pri življenjskem razvoju, ampak tistih nevarnih mravelj pa res ne bi rad nabiral.

Najprej sem napisal objavo, potem pa naslov. In zdaj ko berem naslov se mi zdi, da vse skupaj deluje precej sporno. A mislim, da zadeva ni tako huda, da bi bilo potrebno klicati socialno službo.

Read More