Opažam, da se zadnje čase v objavah ves čas nekaj sprašujem. Že naslovi zadnjih objav so taki: Kako otroku postaviti meje? Kaj mora otrok znati pri dveh letih? Kaj otroci delajo v vrtcu? Kako malčku zapeti pesem?! Dovolj vprašanj, čas je za odgovore. Pravzaprav bolj za filozofiranje, saj odgovorov sploh ne poznam.

Že, če bi hotel točno odgovoriti na zadnjo blog objavo Kako otroku postaviti meje, se mi zdi, da sem po nekaj tednih še dlje od odgovora, kot sem bil takrat, ko je dotična objava nastala. Oskar se je namreč odločil, da bo zvesto sledil napisanim pravilom glede razvoja malčkov in nama z Nino pokazal, kako se dvoletniki obnašajo, ko stvari ne potekajo po njihovih željah. Znano je namreč, da otroci pri tej starosti preskušajo, kje so njihove meje.

V nekem trenutku je sladek kot breskvica, v naslednjem pa siten kot muha. Ko tako nenadoma menja razpoloženje, ga vprašam, če ima čmrlje v riti (mislm, da je to pravilen izraz za takšno obnašanje), on pa mi odvrne, da ima žirafe v riti. Nič čudnega potem, da ga tako razganja.

Seveda takšno obnašanje po klasičnih malčkovih pravilih izbruhne ravno, ko smo v javnosti. Bonus pa pomeni, da si obdan z ljudmi, ki nimajo otrok in te potem vsi postrani gledajo, češ kakšno pošast pa imaš to?

Izbruh se pogosto zgodi, ko smo v centru mesta Oskar, Nina in jaz. Lepo se sprehajamo (beri: Oskar poskuša odpreti vsaka vrata), ko se nenadoma začne dreti: »Kruh, kruh!« Če kruha nimamo pri roki, seveda pride do čustvenega izbruha. Kako ne, lačen si ful drugačen. Celo pot do pekarne potem zganja norčije, ljudje pa se mu odmikajo, kot da gre za podivjano gazelo.

Ravno, ko želim otroka s povišanim glasom opozoriti, da naj se umiri, se zgodi preobrat. Oskar se umiri in na najbolj prisrčen način začne peti: »Mamica je sonček moj. Mamica je sonček moj.« To početje seveda ni nedolžno. Verjetno se nam bliža skupina ljudi, ki bi jo Oskar rad očaral. Tudi midva z Nino potem spremeniva razburjene obraze v prijazne in ljudem lepo prikimavava, ko rečejo, da imava lepo vzgojenega otroka.

Ker smo ravno pri vzgoji, ga moram vseeno pohvaliti, da nekje pa ima vedno lepe manire. Oskar ima namreč v centru Kranja zdaj svojo točko za kakanje. Pri enem od lokalov stoji majhna lesena hiška. Vsakič, ko gremo mimo, se Oskar zapre vanjo in začne kakat. Seveda v plenico, da ne bo pomote. Tako mimoidočih ne zmoti s svojim početjem in se umakne za štiri stene. Lepo vzgojen otrok, ni kaj.