To bi bilo lahko tudi naslov strokovnega članka ali zgibanke za starše. A tokrat vam bom odgovor ponudil jaz, oče dve leti starega otroka. Pozor, moj sin je star dve leti in dva meseca, zato vsebina morda ni primerna za vašega otroka, če ni enake starosti.

Zakaj sem poudaril to starost? Vse prevečkrat se mi zdi, da nas z vseh strani napadajo s teorijami in ne vem še čem, kaj vse naj bi otrok že znal pri določeni starosti. Nekje okoli prvega leta naj bi že hodil, do drugega govoril, prav tako naj bi se v tem času odvadil plenic, pitje mleka po steklenički naj bi ostal samo še spomin in tako naprej in nazaj.
Te razlike, kako je otrok razvit, se najbolj pokažejo, ko smo na kakšnem otroškem igrišču, kjer so otroci podobne starosti. Nekateri že plezajo visoko po igralih, Oskar pa se recimo raje zadržuje pri tleh. Meni to čisto ustreza, ker raje vidim, da pade med tem, ko hodi po tleh, kot pa da se prevrne na vrhu tobogana. Z mojimi refleksi ga namreč v tem primeru lahko edino postrgam iz tal.

Že res, da bi včasih tudi Oskar rad priplezal na vrh igralnega elementa in mi je malo hudo, ko ni na isti višini kot drugi otroci. A ko vidim, kako pogleduje proti vrhu in se trudi, so vse skrbi odveč, saj se vidi, da uživa v tej svoji poti do cilja.

Vseeno se znajde na drug način. Ne vem, če sem že omeni, da ima moj sin izjemno rad vrata? Tako tudi na otroškem igrišču skrbi, da so vrata ves čas zaprta. Če se tako na primer zgodi, da ne more nekam splezati, gre raje pogledat, če so vrata od igrišča zaprta, da ne bo kakšen otrok ušel ven. Tako namesto da se igra, skrbi za varnost na otroškem igrišču. In ne, nisem povedal tega zato, da bi napisal, kako napreden in sposoben je moj otrok, da dela nekaj povsem drugega kot ostali otroci. Dela pač tisto, kar ga veseli in to mu, kolikor se le da tudi dopuščam. Ta misija z vrati se namreč hitro razširi tudi na vrata trgovin, stanovanj in hiš, stanovalcem pa težko rečem, da smo iz Inšpektorata Republike Slovenije za kakovost vrat. Zato seveda neke meje potrebuje.

Če se vrnem k njegovemu trudu. Ne vem, ali je potrebno, da zna otrok pri teh letih že sam obuti nogavice in čevlje? Verjetno jih more po kakšnih standardih tudi že sam zavezati, če ne je primeren za razvojno ambulanto. Skratka Oskar si zna (včasih) sam obuti čevlje in delno tudi nogavice. Proces pogosto traja 5 do 10 minut, seveda največkrat takrat, ko se nam kam mudi. A spet, ko vidim to zbranost in trud, ki ga nameni temu, da bi mu uspelo, spet postanem vesel. Dokler včasih ne obupa in mi vrže čevelj v glavo in reče, da bo bos.

Plenice. Seveda bi bilo enostavno, če bi se že letošnje poletje odvadil od njih, a se ni. Verjetno bi lahko že nehal vsako jutro in večer piti mleko po steklenički, pa ga še vedno.

Zato je na tokratni sliki Oskar podvojen, ker le tako lahko doseže vse norme, ki mu jih postavlja svet. Meni te norme niso pomembne, važno, da se ima Oskar fino in da mi kdaj pa kdaj pusti, da v miru spijem toplo kavo. Pri petih letih bo zagotovo znal že vsa osnovna življenjska opravila, zato me čisto nič ne skrbi.

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s