Pozor, v tokratni objavi lahko pričakujete pogosto uporabo besede Faak ali Faaker. Že res, da obstaja tudi slovensko ime za to jezero – Baško, a vseeno bom raje uporabljal besedo Faaker.

Naslov tokratne objave bi bil lahko tudi “Stvari, ki gredo lahko narobe na enodnevnem izletu”. A tudi ta izlet je imel nekaj pozitivnih strani, predvsem to, da nas je celoten izlet stal natanko 7,5 €. Med olajševalne okoliščine spada to, da smo živež nabrali v hladilniku, v avtu pa je bilo priročno še pol tanka goriva. Zdaj pa še hitri vodič, kako priti do Faaker See brez uporabe avstrijske vinjete.

Kot pravi Gorenjci, smo se seveda želeli ogniti temu strošku, torej smo se na izlet odpravili mimo Tržiča in proti Celovcu. Če bi poslušali teto navigacijo, potem bi se peljali čez Celovec, zavili na avtocesto in potem do Faaker See-ja. A je nismo poslušali! Če se torej želite ogniti avstrijski vinjeti, potem na poti proti Celovcu, v krožnem križišču, ki ima na sredi pokončen spomenik izberite tretji izvoz – levo (tudi če vam teta navigacija modruje »izberite drugi izvoz«). Dolgo časa se potem samo peljete naravnost čez nešteto vasi, potem pa zagledate velik napis »Faaker See willkommen«.

Ko pridete do tega napisa, ste prišli narobe. Mi tega nismo vedeli, zato smo se parkirali, namazali s sončno kremo, pripravili voziček, brisače, malico … pol ure kasneje … in se odpravili proti vhodu.

Tam nas je ustavil nadebuden avstrijski študent in nam razložil, da je tukaj »Verboten« in je dovoljeno samo za goste kampa. Vhod za dnevne kopalce je 800 metrov naprej. Faak sem rekel in odpujsali smo stran.

Nina je zvrhan voziček stvari gnala po pločniku do našega vhoda, z Oskarjem pa sva se odpravila do avta, da se odpeljeva do tega slavnega vhoda.

Najprej sva se peljala mimo nekih apartmajev Strandbad Walter, kjer je bilo polno avtomobilov, a ker ni bilo nobene ustrezne table, sva se peljala še približno 400 metrov naprej, kjer naj bi bil uradni Faaker See vhod. Veliko parkirišče za recimo 100 avtomobilov je bilo zasedeno do zadnjega kotička, v moji glavi pa že »faak, faak, faak«.

Potem me kliče Nina, da kje sva, da naju čaka pri tistih apartmajih in da je to pravi vhod za nas. Odlično, sem ji rekel, da sva se z Oskarjem samo malo peljala na okoli in da prideva takoj tja.

In smo bili spet skupaj. Pridemo na vhod, kjer mi drug nadebudni študent pove, da ne sprejemajo plačilnih kartic, samo bankovce. Odprem denarnico, notri pa samo baker. Faak! Pobrskam po žepih, najdem 1 €, Nina brska po svoji denarnici 1,5 €, pogleda še v torbici … 5 minut kasneje … plačamo vstopnino, ki znaša 7,5 € in se odpravimo v notranjost kopalnega območja.

Z enim očesom ošinem izposojevalnico ležalnikov in senčnikov: ležalnik 2,5 €, senčnik 2,5 €. Ph, kar naj jih imajo.

Najdemo primeren kotiček, postavimo svojo bazo, pojemo malico, potem pa končno v vodo!

fakker-see-razvajanje

Plavamo 4 minute, ko se nam začne bližati neurje. Faak!

Hitro iz vode, a nekako se zdi, da so oblaki obstali in morda ne bo nič. A vseeno ljudje začnejo odhajati. Pred nami sta udobno počivala dva domačina, ki sta bila verjetno stara kot jezero in Nina je modro rekla, da če bosta šla ona dva, potem gremo pa tudi mi.

Sem rekel prav. 30 % ljudi je že šlo, mi smo bili v pripravljenosti in čakali, kaj se bo zgodilo. Domačina pred nami sta začela pakirati. Faak!

In smo šli, a ne še domov, če smo dali 7,5 € za vstopnino. Zavlekli smo se v predel, kjer ponujajo simpatično otroško igrišče. Oskar se je igral in klepetal z nemško govorečimi otroci, midva z Nino pa sva zrla v nebo in se odločala, kaj nam je storiti.

Otroško igrišče Faaker See

Ko je Oskarju zmanjkalo potrpljenja s tujejezično mladino, je bil čas da se odpravimo domov.

Na poti smo povozili še veverico. Faak!