Kako malček pretenta mene!

Tri tedne nazaj sem pisal o tem, kako pretentati malčka. Pravzaprav je to metanje peska v oči, saj se mi zdi, da je v večini primerov on tisti, ki pretenta mene.

Se mi zdi, da ima veliko staršev probleme, kje in kdaj postaviti meje za določene stvari. Določanje meje je vsaj pri meni pogosto pogojeno s tem, koliko imam energije za prerekanje z Oskarjem. Včasih lahko oba sediva na tleh, on se joče in slini, jaz pa sem kot papiga, ki ponavlja »ne, ne, ne, ne«. To se seveda zgodi, ko hoče kaj prepovedanega in potem poteka vztrajnostna bitka.

Včasih pa dojamem, da sem pravzaprav zlati prinašalec, predvsem, kadar nimam energije za prerekanje. Oskar se recimo odloči, da bo risal in ker ne želim otroka omejevati pri njegovem kreativnem ustvarjanju, mu prinesem mizico, barvice in papir. Ponavadi nekaj časa gleda barvice, potem pa reče: »Oči, roko!«. To pomeni, da želi, da obrišem svojo roko. Da ga vsaj malo spodbudim k sodelovanju, ga prosim, da on izbere, s katero barvo naj obrišem svojo roko, pri tem pa mora povedati, katero barvico ima v roki. Vsaj nekaj. Potem obrišem svojo šapo, umaknem roko in Oskar je ves navdušen nad izdelkom. Potem vzame drugo barvico in postopek se ponovi.

Takšna risalna delavnica traja nekje 65 sekund. Potem se zavem, da sem sam, v svojem svetu, da delam obris svoje roke, Oskar pa nekje drugje brska po mojem predalu. To pomeni, da je risanja dovolj in da je čas za računanje. V mojem predalu sta namreč dva žepna računalnika, ki pa počasi izgubljata tipke. Ne vem zakaj?

Ko izračuna meni neznano enačbo, je čas da postaviva hišo iz kock. Ko je hiša narejena, je čas da postaviva garažo. Iz drugih kock.

Vsa ta gradbena dela otroka utrudijo, zato je čas za malico. Ampak tukaj ne govorimo o »malici za majstre«, ki vsebuje, na primer, velik sendvič. Oskar bolj prisega na gurmansko izkušnjo. Najprej pripraviva njegov stol, mu namestim slinček, Nina pa ta čas pripravi hrano. Sledi 12-hodni meni z jedmi, ki obsegajo en grižljaj. En ugriz kruha, en kos zelenjave, požirek vode, en kos tistega kar je na mojem krožniku, en ugriz plišaste igrače, ki se je ravno znašla na mizi in tako naprej.

Če postrežba ni dovolj vrhunska, vse leti po tleh. Če imam srečo, pa hrana ne pristane na tleh. Pogosto Oskar prežveči in preslini kos kruha, potem pa reče: »Oči, na, jedu.« To pomeni, da moram pojesti hrano, ki jo je on že malo požvečil. Pravzaprav nisem zlati prinašalec, pač pa mlada sova, ki jo mati (v tem primeru moj sin) hrani preko svojih ust.

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s