Davnega februarja 2016 sem v objavi Gnezdo – 6 korakov do nepopolnega bivališča 1. in 2. del pisal o tem, kako se bo naš dom spremenil po tem, ko se nam pridruži še Oskar. Seveda so se vse stvari, ki sem jih napisal v teh dveh objavah uresničile.

Ravno ta teden sem mi je zgodilo nekaj, kar me je pravzaprav navdihnilo za današnjo objavo. Ko hitim na stranišče ponavdi zagrabim reklame, ki predstavljajo moj odklop in čtivo, medtem ko počenjam stvari na stranišču. Torej, ta teden se mi je zgodilo, da sem se usedel na stranišče in ugotovil, da v roki držim Oskarjevo otroško revijo.

S tem si nisem mogel kaj dosti pomagati. Pri sebi namreč nisem imel barvic in nisem mogel pobarvati polžka.

Na naslednji strani je pisalo: Skupaj zapojmo pesmico. Ne vem, kako bi izpadlo, če bi se iz kopalnice slišalo: Gosenica je lezla visoko na drevo … Ne bi bilo pametno, da mi sedenje na stranišču in petje te pesmice pride v navado.

Glede tega, da si zobe skoraj vsak dan umijem z Oskarjevo zobno ščetko ali pasto sem že pisal in tudi v hladilniku njegove stvari niso varne pred mojimi rokami. V spalnici ni nič drugače, saj se med mojimi romani vsak dan znajde kakšna druga pravljica. Slednje še ne potrebujem, ker pogosto zaspim že med padanjem v posteljo.

Oskarjeve stvari so se razlezle tudi izven našega stanovanja, saj je pred vhodnimi vrati parkiran njegov tricikelj, pred tem je bil tam en voziček, pa drug voziček, včasih se najde še kakšen helikopter ali ladja.

So pa še druge stvari, ki me ves čas opozarjajo, da sem mladi očka. Zadnjič sem v službi, med tem, ko sem iskal robec, v žepu našel Oskarjev slinček. Hitro sem ga pospravil, da ne bi kdo od sodelavcev zapazil, kaj imam s seboj. Manjka se samo še to, da v službenem stranišču začnem prepevati: Gosenica je lezla visoko na drevo…