Ja, v tokratni objavi se bo veliko dogajalo, predvsem v drugem delu bodo omenjene stvari, ki niso najbolj primerne za branje, če se zraven ravno prehranjujete.

Oskar čustveno dozoreva. V vrtcu nima časa vsega sprocesirati, zato ponavadi, ko pride domov plane v jok. Ampak to se ne zgodi takoj, vsaj ne vedno. Včasih ga nekdo od naju z Nino preobleče v domača oblačila, potem pa gremo v dnevno sobo, kjer ga čaka kraljestvo igrač. Potem pa čakamo.

Če imava z Nino srečo, potem se Oskar dejansko dotakne svojih igrač in se lahko tudi midva v miru preoblečeva. Včasih postanem drzen in si pripravim še kavo.

Če se ni že prej, pa se v trenutku, ko hočem popiti malo kave zagotovo zatakne. Oskar namreč začne na ves glas rjoveti. Najprej pomislim, če se je poparil z mojo kavo, a se zavedam, da sem jaz tisti, ki sam sebe poliva s kavo. Oskar pa samo sedi tam med igračami in se dere: “ne, ne, ne, ne!” … in tako naprej.

Ko se je prvič to zgodilo, nama z Nino ni bilo jasno, kaj se je pripetilo. Otrok je nahranjen, ni žejen, sveže je previt, zebe ga ne, igrače mu ne nagajajo, kaj se torej dogaja? Vem, da sva se z Nino spogledala kot dva muflona, ki prvič vidita bizona, a to ni pomagalo, otrok je še vedno rjovel. Bil je čas za akcijo.

S hitrostjo nazaj hodečega muflona, sem se zapodil za računalnik in začel po tipkovnici udarjati naslednje rešitve: “otrok joče, zakaj?!”, “ne, ne, ne, ne – v malčkovem jeziku, kaj to pomeni?!”, “10 načinov, kako pomiriti otroka, ki joče tja v en dan”. Med vsem tem iskanjem sem naletel na uporaben zapis, kjer je pisalo, da je treba otroka pustiti pri miru, da predela svoja čustva, ki jih je doživel čez dan. Zdelo se mi je smiselno. Z Nino sva torej gledala kot dva muflona, Oskar pa je jokal. Nato je nehal! Rešitev je torej enostavna, kadar se otrok nekontrolirano dere, ne naredi ničesar.

Ne naredi ničesar pa ne velja za drugi del današnje zgodbe. Oskar je namreč iznenada začel lulati na kahlico. To se je prvič zgodilo, ko se je kopal v bazenu pri svojih starih starših. Kakopak je šel v bazen nag, zato smo mu rekli, naj gre najprej na kahlico lulati, da bo voda v bazenu ostala čista. In je šel. Lulat na kahlico. To je bil nepozaben in čudovit trenutek.

Tisti dan je šel še vsaj štirikrat na kahlico. Skrbelo me je edino to, ker je potem kahlico z vsebino zlil v rože. Nič posebnega, a kako bo to izvedel doma, kjer nimamo rož v njegovem igralnem okolišu? Moj strah je bil upravičen, saj je del lulanja končalo v njegovih ustih, na tleh, na igračah in verjetno je še kje ostalo kaj mokrega.

Naslednji dan ni bil primeren za lulanje v kahlico, saj se je polulal v 4 pare hlač. A nič hudega, tudi to je del odraščanja in verjamem da del s kakanjem tudi še pride.