Zakaj imeti več kot enega otroka?

Klasično vprašanje, ki se postavlja predvsem tistim, ki smo povsem zadovoljni s tem, da imamo samo enega otroka. Moja trditev glede tega, da je dovolj imeti samo enega otroka, pa se je potrdila tudi prejšnji konec tedna.

Na obisk je prišla prijateljica s svojim možem in oba sta prav tako pristaša tega, da je popolnoma dovolj, če imaš samo enega otroka. Tako smo skupaj pravzaprav Društvo staršev, ki je povsem zadovoljnih samo z enim otrokom ali na kratko DSKJPZSEO. V svoje društvo sprejemamo tudi ostale člane. Članarina znaša kilogram kave na leto. Vljudno vabljeni.

Torej. Vseh šest se nas je najprej dobilo v naši rezidenci. Otroka sta se namreč videla šele drugič, zato sta se morala najprej malo spoznati, si izmenjati nekaj pogledov in skoraj sta si izmenjala tudi eno besedo. Bila sta seveda precej sramežljiva, kako ne, ko pa ju je opazovalo toliko odraslih oseb.

Po nekje 10 minutah smo starši sklenili, da gremo v mesto na kavo in sladoled, a naša mala junaka sta imela druge načrte, saj sta želela ostati doma in se igrati. V tistem trenutku sem si že vizualiziral, kako mi starši sedimo v lokalu in v miru srkamo kavo, otroka pa se doma pridno igrata. Hitro sem se vrnil v realnost, ko je začel nekdo jokati in se upirati, češ da naš načrt ni ok.

Vseeno nam je nekako uspelo, da smo se oblekli, strpali v dvigalo, vzeli še tricikel in skiro, pa milne mehurčke in čepico pa verjetno še kaj. Ko smo prišli ven iz bloka, je šel vsak otrok v svojo smer, in čeprav sta bila samo dva, se je zdelo, kot da sta šla na sedem koncev.

Nekje med vsem tem direndajem je Oskarju uspelo izgubiti majhno kroglico, ki se nahaja v pokrovčku milnih mehurčkov. Seveda jo je želel nazaj, saj se mu je zdela zelo pomembna. Preden je prišlo do te izgube, smo se uspeli od bloka oddaljiti že 35 metrov, a smo se potem začeli vračati proti njemu v lovu za izgubljenim zakladom. Seveda je bila misija neuspešna in po ne vem kakšnem čudežu nam je uspelo nadaljevati pot proti mestu.

Kar na enkrat sem se znašel za mizo s kavo v roki, otrok in žena pa nikjer. Sledilo je 10 minut prijetne moške debate, a vedel sem, da se vsak bumerang enkrat vrne. In res ni bilo dolgo, ko sta izza ovinka stavbe prihrumela dva otroka, mamici pa za njima. Oba očka sva vedela, kaj to pomeni. Midva sva na vrsti. Otroka sta seveda nadaljevala popotovanje.

Oskar ima, kot nekateri že veste fetiš na vrata in teh v centru Kranja ne manjka. Tako je moral vsaka testirati, k sreči je bila nedelja popoldne in so bila v večini zaklenjena. Vse skupaj je bilo videti kot neka raziskava, saj sta oba fanta preverila vsako kljuko in se potem nekaj pomenkovala. Če bi delala za kakšno inšpekcijo, bi bilo njuno poročilo videti takole: V centru Kranja sva preverila 48 vratnih kljuk. 42 je bilo zaprtih, druge so vodile v neznane prostore. 24 jih je škripalo, 6 pa jih je imelo čuden okus. Konec poročila.

Ne vem kako, ampak po vsem tem nam je nekako tudi uspelo priti domov. Otroka bi se seveda še naprej rada družila, starši pa nismo bili več tega mnenja in smo videli samo še posteljo. Vsak svojo seveda.

In kaj je bila ugotovitev našega druženja? Glede na naše sposobnosti krotenja malih navihančkov smo potrebni štirje, da kontroliramo dva otroka. In povesem zadosti je, če ostanemo vsak samo pri enem.

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s