Blogerski zapisi očeta o očetovstvu

Month: May 2018

Kako pripraviti otroka na slikanje

Kako pripraviti otroka na fotografiranje?

Odkar imajo naši telefoni fotoaparate, smo skoraj vsi postali fotografi. Ko dobimo otroke, postanemo na področju fotografiranja še bolj aktivni. Ujeti namreč želimo vsak trenutek otrokovega vsakdana. Sam spadam med tiste, ki jim to večinoma ne uspe. Zato sem pripravil kratek »vodič«, kako vam morda lahko uspe.

Moj otrok je veliki um!

Ja, saj vem, kaj boste rekli. Oh, še en starš, ki poveličuje svojega otroka, čeprav je čisto povprečen. A s tem, ko rečem, da je veliki um mislim predvsem to, da je takšen v primerjavi z mano. Zakaj tako mislim?

Zakaj imeti več kot enega otroka?

Klasično vprašanje, ki se postavlja predvsem tistim, ki smo povsem zadovoljni s tem, da imamo samo enega otroka. Moja trditev glede tega, da je dovolj imeti samo enega otroka, pa se je potrdila tudi prejšnji konec tedna.

Kaj se zgodi, če za praznike ne greš na morje?

Praznikov je konec. Pravzaprav jih je konec že nekaj časa, a kaj, ko zasedeni očka nima časa spraviti doživetij v blog objavo v normalnem času. Zato bo to objava, s katero bom obudil praznične spomine.

Za prvomajske praznike nismo šli nikamor na morje. Bedno, si morda misli kateri od bralcev, a sploh ni tako, saj smo se kot družina z majhnim otrokom izognili vsaj štirim nevšečnostim, ki te ponavadi doletijo pri takih dogodkih:

– Med prazniki je pot na morje običajno daljša, kar za pristanek na hrvaško obalo pomeni vsaj 2 uri vožnje. To pomeni, da smo ognili vsaj 35 minutnemu jokanju v avtu.
– Pakiranje. Je tukaj sploh potrebno kaj dodati?
– Sončne opekline. Že res, da jih lahko dobiš kjerkoli, a na morju se temu najtežje izogneš, saj meni se ne uspe.
– Stroški. Nekaj vrstic višje sem omenjal hrvaško obalo, vsi vemo, kaj to pomeni.

Že res, da je to za marsikoga lahko slaba tolažba, a mi smo se imeli tudi brez morja fino.

Nina je predlagala, da si že predpraznični četrtek vzamem dopust in s tem še podaljšam naše druženje na več kot teden dni. Oskar je tisti dan sicer odšel v vrtec, midva pa sva si privoščila nekaj ur samo zase. Bilo je čudovito. Ugotovila sva, da se znava še pogovarjati in spet sem občutil, kako je če lahko piješ toplo kavo. Zadnje čase mi sicer uspe, da si kavo skuham, a preden naredim drug požirek, je le-ta že mrzla, saj me ravno takrat ponavadi Oskar potrebuje, da mu pomagam pri opravilih, ki jih sicer zmore sam.

Po četrtku je sledil petek – misel na kavo v meni očitno zbudi modreca, da uspem natuhtati kaj takega. Skratka petek je bil praznični dan, in ker je bilo vreme primerno, smo se odpravili na kolesarsko popotovanje. Moram poudariti, da smo ravno pred kratkim kupili kolesa za naju z Nino in da je vožnja v sedežu za Oskarja nova izkušnja. Ko torej govorim o kolesarskem popotovanju mislim na vožnjo po ulicah Kranja, vmes pa zaslužen sladoled in ostale dobrote, da se nagradimo za težko prekolesarjene metre.

Da ne bo ta objava predolga, lahko povem, da smo tudi ostale praznične dni preživeli zabavno, saj so se na našem urniku znašli piknik, druženje s prijatelji v prestolnici pa tudi profesionalno fotografiranje, o katerem boste več izvedeli v eni od prihodnjih objav.

Powered by WordPress & Theme by Anders Norén