Težko sicer govorim o množini, a mislim, da nisem edini, ki se je v teh zimskih dneh znašel v tej situaciji. Ker moj blog ne pokriva tematik o koncu sveta, ne govorim o zombijih, ki si želijo sveže človeško meso, temveč o tistih, ki si želimo spanca.

Večina mladih staršev ve, da smo v obdobju stalne bolezni, ko otroci iz vrtca prinašajo različne neželene darove v obliki bacilov in ostalih nevšečnosti. Povprečno menda malček zboli osemkrat na sezono. Oskar je za enkrat še vedno pod povprečjem, a vseeno je vsaka bolezen odveč.

Vse skupaj se je začelo z vodenimi kozami, ki jim ljubkovalno rečemo norice. Pravzaprav sem si želel, da bi Oskar to bolezen preživel čim prej. Pri tej bolezni je običajno, da oslabi imunski sistem, zato je bilo pričakovano, da bo sledila še kakšna bolezen in je, več njih.

K sreči se je z vsemi tegobami dobro spopadal in jih preživel brez večjih posledic. Vmes, ko je bil en teden zdrav, smo uspeli opraviti še obvezno cepljenje. Iz prejšnjega stavka lahko sklepate, da sem velik pristaš tega, da se otroka cepi. Če ne bi bil cepljen, bi lahko zbolel še kakšno hujšo boleznijo in potem ne bi bil zombi samo jaz.

Ko smo ravno pri teh pošastih (zombijih, ne otrocih) je čas, da razkrijem, zakaj ta naslov. Vse prej omenjene nevšečnosti so namreč terjale davek tudi na naju z Nino. Tudi zvesti bralci bloga ste lahko opazili, da je objav v zadnjem času nekoliko manj. Telo in um namreč ne zmoreta vsega tega tempa, ki ga zahteva bolan otrok. Že tako sem, od kar je na svet privekal Oskar, zmanjšal svoje povprečje iz 9 ur na do 7 ur spanca na noč. Zdaj, ko so se bolezni vrstile, pa je povprečen spanec trajal od 4 do 5 ur na noč. Vsak dan, tudi za konec tedna, brez prestanka.

Ko se je vmes, kakšen dan zgodil čudež, da smo spali 6 ur, sem bil kot prerojen. A že okoli 8:30 sem dojel, da mi vseeno manjka spanca in da moje telo nekaj potrebuje. Ugotovil sem, da je spanje nedosegljivo, zato sem si pomagal s kavo, kokakolo in ostalimi simulatorji. A vse to je bil le pesek v obraz, saj je bilo na srednji rok le še slabše.

Tako sem se iz statusa utrujeni očka spremenil v zombija. Spet. Verjamem, da nas je trenutno veliko takšnih staršev. Prav zaprav bi lahko ustanovili klub Neprespančki. V klubu bi zbirali točke zvestobe, ki bi jih dobil glede na to, koliko malo si spali. Te točke bi lahko koristil za spanec, kaj pa drugega. Pri tej ideji mi sicer manjka še precej podrobnosti, da bi lahko izdelal poslovni načrt in našel čarobno formulo, ki nam bi omogočila spanec. Bom še malo razmisli o tem, ko se malo odpočijem. Pa lahko noč … sanja svinja o koruzi.