Danes zjutraj sem si (spet) umil zobe z Oskarjevo zobno pasto. Bil sem vsaj toliko priseben, da sem uporabil svojo ščetko. Bravo zame. Sem pa opazil, da včasih tudi pri drugih opravilih uporabljam Oskarjeve stvari in ponavljam njegove navade.

Začeli smo pri higijeni, pa še nadaljujmo pri njej. Sinko si še ne zna sam obrisati nosu, zna pa že dobro pihniti skozi nos. V tem zimskem času je svečka vedno prisotna in zato velikokrat piha v prazno brez robčka. Treba je biti vedno pripraljen, da naokoli loviš njegovo nosno tekočino, tako da imam žepe polne robcev. Včasih se počutim kot kakšen čarovnik, saj vedno iz drugega konca privlečem kakšnega. Tudi sam sem v obdobju mokrega nosu in včasih preden iz te množice robcev najdem svojega mi ”svečka” že teče po obrazu, kot da sem malček.

Tudi pri jedi mi pogosto ne gre prav dobro. Z Oskarjem pogosto večerjava skupaj. Ko ga gledam med hranjenjem, sem toliko manj pozoren, kako se hranim sam. Sploh če so na jedilniku kakšni makaroni, se le-ti pogosto znajdejo na mojih oblačilih, pa tudi na tleh.

Zanimivo bi bilo naju z Oskarjem slikati med hranjenjem in narediti primerjavo prej / potem – hranjenje pri 18 mesecih in pri 34 letih. Razlike bi bile komaj opazne.

Oblačenje, zlasti v teh zimskih meseci je še en od podvigov, za naju oba. Oskar je k sreči že toliko napredoval, da ko ga oblačim, lepo iztegne ročico, da mu lahko oblečem drugo in tretjo plast oblačila. Seveda se vedno, ampak res vedno zatakne pri rokavu spodnje plasti, ki ostane tam nekje zadaj. Tako se vsakič začne popotovanje za izgubljenim rokavom, ki lahko traja precel dolgo. Mislite, da gre meni oblačenje kaj lažje?

Dirke z vozičkom. Užitek za naju z Oskarjem. Takrat uživa tudi Nina, ko ima lahko nekaj trenutkov samo zase, saj midva pogosto oddirkava neznano kam. Že res, da zadnje čase predvsem pešačimo in vozička ne jemljemo s sabo, a na daljših pohodih gre vseeno z nami. Ko se Oskar utrudi, ga namestim v voziček potem pa dirkava gor in dol po ulicah. Ne vem, kako točno si vi predstavljate to početje, ampak glede na odzive mimoidočih gre verjetno za precej podivjano predstavo. Oskar mirno sedi v vozu in se smeji, jaz pa se derem, spuščam razne glasove in se trudim ne spotakniti ob lastne noge, od vsega tega pa še diham kot podivjana veverica.

Zadnja stvar pa je seveda moja največja strast, kar zvesti bralci itak že veste. Rad se igram s kockami. Gradim stolpe, garaže in ostale konstrukcije, da jih lahko potem vihar Oskar vse podre. Tako vsak od naju uživa na svoj način in ja lepo je biti malček. Zakaj bi si torej Nina želela še enega otroka, če ima že dva?

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s