Zadnjih 8 dni se je vse vrtelo okoli noric, ki jih je dobil Oskar. Poleg tega, da je bila to glavna tema pogovorov, sva se tudi midva z Nino morala prilagoditi tej nadlogi. Nič posebnega, boste rekli, to se pač naredi vedno, ko otrok zboli, a morda je bilo tokrat nekoliko drugače. Vas zanima, kako smo to situacijo združili še z druženjem?

Naj najprej povem, da Oskar k sreči ni imel hude oblike te bolezni. Noričnih pik je imel nekaj deset, čeprav verjamem, da so ga vse srbele, a je kljub temu dobro prenašal to stanje. Prvo prilagajanje je bilo, da sem nekaj delovnih dni preživel doma, da sem zabaval Oskarja, medtem, ko je Nina delala.

Nina dela večino časa od doma in verjetno vse mamice in očetje veste, kako je, če delaš od doma, ob sebi pa imaš ves čas malega asistenta. Namesto tebe namreč želi odpisovati e-sporočila, ves čas ti želi pokazati, kaj je na televiziji, kaj je pod televizijo, kaj je za televizijo, katero igračo ima v roki, katero bi rad imel v roki, kje ima roko, zakaj ima roko itn.

Torej zato, da Nina lahko vsaj malo dela se jaz posvetim njegovim igram. Ker mu vestno sledim, hitro ugotovi, da to ni preveč zabavno, zato potrebuje nekaj novega. Trenutno je njegov najljubši hobi odpiranje omar v kuhinji. V teh omarah se skriva vse od smeti, alkohola, morda je kje tudi kaj plesnivega, skratka vsebina omar ni ravno otroško igrišče. Ko še enkrat preberem prvi del prejšnjega stavka se mi zdi, da imamo precej zanemarjeno kuhinjo, čeprav temu ni tako. V omarah je tudi veliko razne posode in to je Oskarjeva najljubša tarča. Nekaj časa sva se z Nino še upirala, a na koncu le popustila. Oskar tako na tleh kuhinje kuha zdrave obroke. Brez soli, brez sladkorja, brez maščob, brez hrane. Najraje hrani svojega mačka, ki je plišasta žival, da se razumemo.

Ker tega ne moremo početi cel dan, vsak dan, sva se z Oskarjem nekajkrat odpravila ven, na svež zrak. Ko se nama je kdaj približal kakšen otrok, skupaj s staršem, se začne prava akcija iz moje strani. Panično skočim med oba otroka in vprašam starša potencialne bodoče žrtve, če je njihov otrok že prebolel norice. Nočem se namreč znajti na naslovnici katerega od lokalnih časopisov, saj se mi že kažejo naslovi, kot je: ’’ Šokantno! S svojim otrokom hodil naokrog in širil nalezljivo bolezen!’’ Ne glede na to ali je otrok že prebolel norice ali ne, me starši pomirijo in prepustimo se lahko klasičnim pogovorom o tem, kako otroci iz vrtca prinesejo vse možne bolezni. Na ta način tudi čas ob tej neprijetni bolezni postane prijeten čas za druženje in pogovor. Oskar ob družbi otrok pozabi na srbenje, jaz pa na skrbi, Nina pa lahko v miru dela.