Novoletne modrosti

Tokratna objava bi bila lahko že del trilogije, saj se bo vsaj njen začetek navezoval na slavni M-MK. Če ste brali prejšnjo objavo, potem veste o čem je govora. Prav je, da zaključimo s to zgodbo, preden gremo lahko naprej.

Torej, na silvestrovo sem, v primerjavi s prejšnjima dvema objavama želel, da bi bilo že v popoldanskem času možno videti čim več ognjemetov. Seveda ne zaradi sebe, pač pa zato, da bo Oskar užival v tem zanj povsem novem doživetju.

Žal je moje želje uslišal le redkokateri raketometalec, a vseeno je ob vsakem ognjemetu Oskar zatrepetal od vesela. Uspelo mu je videti okoli pet ognjemetov, kar pomeni, da bo vsaj še tri tedne vsak večer kazal v nočno nebo in vpil: ”M-MK, M-MK!”

Zdaj pa je čas za vsebino, ki jo obljublja že naslov objave. In sicer se zadnje čase sprašujem, kdo je bolj vztrajen, jaz ali Oskar? Največkrat pride do bitke, ko Oskar nekaj želi, kar mu jaz v tistem trenutku ne bi dal. Če kaže s prstom na kakšen prepovedan predmet, mu odločno povem, da to ni zanj. Včasih seveda vztraja na svojem, ampak glede tega sem neomajen. Problem nastane, ko želi nekaj, kar zanj ni nevarno. Že res, da mogoče želen predmet ni primeren zanj, a prav koristi mu tudi ne. Na primer spenjač za papir. Iz vrtca še ne nosi raznih pogodb, da bi jih moral potem spenjati in vlagati v mape. Lahko pa iztisne kakšno sponko in jo požre, kar seveda ne želim. Seveda bi tudi pri Nini dobil nezadostno oceno, če bi dopustil, da se Oskar hrani s sponkami.

Kaj torej narediti, ko Oskarju že dvanajstič povem, da spenjač za papir ni zanj? Po drugi strani namreč želim, da otrok spozna čim več stvari, pa tudi če so potencialno nevarne. Se vidi, da sem po horoskopu tehtnica in tehtam med eno in drugo odločitvijo.

Na koncu, v takih primerih, vedno zmaga kdor je bolj vztrajen. Večinoma Oskar. Ne da se mi namreč prenašati cviljenja, metanja v tla in slinjenja – iz njegove strani, da ne bo pomote.

Ko mu izročim želen predmet se na njegovem obrazu takoj nariše zadoščenje in veselje ob zmagi. Če imam srečo, se s trofejo igra vsaj 2 minute, tako da tačas lahko v miru ležim na njegovi igralni podlogi in počivam.

Včasih pa dobljeni predmet po parih sekundah vrže na tla in že začne brskati za novimi stvarmi. Takrat začnem razmišljati, ali ne bi bilo bolje, da bi mu takoj dal, kar je želel? S tem bi si prihranil veliko energije in dosti prej bi šel lahko počivat na njegovo igralno podlogo.

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s