Zadnje dva, tri tedne se dogaja veliko stvari. Težko je izbrati temo za blog objavo. Ko že skoraj začnem pisati o novih Oskarjevih korakih, se zgodi zanimiva stvar v vrtcu, ali pa doživi popolno razodetje ob igri s hišno muco. O čem torej pisati?

Zato je današnja objava bolj splošne narave, kjer bom v naključnem vrstem redu opisal dogodke iz zgoraj omenjenega obdobja.

Bom začel z največjo novostjo. Oskar je namreč začel gledati risanke. Telebajske. Sprva sem bil precej skeptičen glede teh risank, saj se mi zdijo precej neumne. Potem mi je sestra posredovala zanimiv članek iz tujega vira, kjer avtor risanke opisuje njen namen in kako se otroci preko nje učijo. Razlaga se mi je zdela precej smiselna, zato je Oskar dobil zeleno luč in jih lahko gleda vsak dan.

Ko sem dojel, da risanko negibno gleda od začetka do konca, mi je kar naenkrat postalo kar malo vseeno, ali je risanka poučna ali ne. Važno, da imam teh 22 minut mir in se lahko mirno slinim na in po kavču.

Ko smo ravno pri kavču. Oskar je postal že tako spreten, da enostavno spleza na kavč in se tam namesti, kot da je bil dan v vrtcu res naporen. Odhod iz kavča pa ni najbolj enostaven, saj gre včasih kar z glavo in rokami naprej, kar se ne konča vedno najbolje. Z malo pomoči mu le uspe preživeti sestop in že je na vrsti iskanje novih nevarnosti. Nerodno se vedno ziblje tam, kjer je kakšen oster rob omare in tudi po stolih najraje pleza tam, kjer je najbolj adrenalinsko.

Adrenalin pa rad sprošča tudi ob živalih. Ko ga pride katera od domačih mačk povonjati, jo prime za kožo, kot svojo plišasto igračo. Fant na ta način deli svojo ljubezen, vendar se uboga žival s tem ne strinja povsem, zato mu spretno uide in pred njim beži po stanovanju. Oskar jo s svojimi okornimi koraki poskuša ujeti, s tem pa se seveda zopet nevarno bliža prej omenjenim ostrim robovom omar. Ob takšnih akcijah se ne morem več mirno sliniti na kavču.

Presenečen sem tudi, kako lepo se je navadil na vrtec. Nekaj dni nazaj smo imeli tam skupno delavnico, kjer smo risali hiše, zimske okraske in podobne reči. Oskar je narisal nekaj modrega, po listih, mizi, obrazu in svojih oblačilih. Preden smo vso nepotrebno modrino odstranili so vsi otroci že šli, Oskar pa se je ravno razživel. Začel se je igrati z igračami in sploh ni hotel domov. Vzgojiteljico sem takoj povprašal, ali nudijo tudi nočitve za malčke.

Iz te moke seveda ni bilo kruha in Oskarja mi je ob pomoči sestre uspelo prepričati, da se oblečemo in gremo proti domu. A tudi, ko je bil že oblečen se je želel vrniti v igralnico. Pomagalo je, da sem mu omenil, da ga doma čaka nova epizoda Telebajskov.

In če današnjo objavo končam, kjer sem začel: ”čas je za telepapa”.