… dobesedno. V tem tednu je ta fraza pri nas zaživela v pravem pomenu besed. Oskar že samostojno koraka en, dva, tri in pade na tla. Velik uspeh!

Pot do tja pa seveda ni bila enostavna. Za dosego tega uspeha je potreboval več kot 15 mesecev in tukaj se odpre pogosta debata: ali vaš otrok že hodi? Še ne, kako pa to? Naša je pa skodila že pri 12 mesecih in tako naprej.

To so še vedno precej tipični pogovori mladih staršev, sorodnikov, prijateljev, mimoidočih in drugih poznavalcev. Sam sem pristaš tega, da se bo otrok naučil hoditi, govoriti in početi vse ostale aktivnosti, ko bo sam začutil to potrebno. Če je bolj moje vrste, potem se bo vse skupaj odvijalo precej počasi. A na koncu ni važno, do tretjega leta bo verjetno znal vse, kar je potrebno, da se bo lepo vključil v okolico.

Upam tudi, da se bo do tretjega leta navadil na jutranje poležavanje, ker sem se že malo naveličal vsak dan vstajati najkasneje ob 5:58, priznam. Preden se je prestavila ura, smo uživali v poznem vstajanju, saj nismo nikoli vstali pred 6:20, a tega luksuza ni več.

A nič zato, Oskar je namreč na dobri poti, da bo zjutraj sam vstal in odkorakal v kopalnico, ter se pripravil za vrtec. Naslednja faza je, da se nauči skuhati kavo, ki me bo vsako jutro čakala, še preden se bom zavedal svojega obstoja. Morda malo pretiravam, a včasih paše malo sanjati, pa tudi, če je zunaj dan. Ni kaj, Oskarjevi koraki so me navdali z optimizmom in veselo zrem novimi dogodivščinami naproti.