Fotr v dokumentarnem filmu

Iz mojih ust na vaše ekrane. Ok, to se verjetno sliši čudno. Bom do naslednje vloge naštudiral, kako se naredi pravilen uvod v film, v katerem nastopaš. Kako sem lomil svoj jezik v filmu, boste lahko slišali kmalu, samo berite dalje.

Če vas zanima več o tem projektu, si lahko preberete na uradni strani avtorjev filma Mama Zofa.

Tralala in končno film! Le-ta se nahaja na Youtubu. Če pa vas gledanje ne zanima preveč, pa si lahko preberete samo tisto, kar sem povedal jaz. Tekst spodaj je večinoma lektoriran, za pravo jezikovno polomijo (iz moje strani) pa si oglejte film. Uživajte!


Ja, bilo je v bistvu tako kakor v filmu, se pravi, jaz sem ravno prišel domov, sem imel nogomet in je Nina prišla iz kopalnice, malo bleda. Ampak ko sem izvedel, ko mi je povedala, da je noseča, sem bil jaz potem v bistvu še bolj bled. Ampak je bilo fino, te preplavijo čustva, adrenalin, vse skupaj. Tako da, je bilo kar nepozabno.

V bistvu tudi jaz sem hotel biti že v štartu čim bolj v vse vpleten, se pravi in previjanje in hranjenje, zato da se čim prej navadim, ker sem tud vedel, da Nine ne bo vedno zraven in da lahko tudi sam prevzamem to vlogo. Sicer to je bila v štartu teorija, da bom jaz vse sam, tudi recimo potem, ko je Oskar prišel domov, prvi dan, pa ko je bil do sredine hrbta pokakan, nisem sploh vedel, kaj naj naredim, kako naj naredim. Ampak potem sem ga ene šestkrat previl, približno v redu, sem se pa potem navadil. Tako da je bilo fina izkušnja glede tega.

Tudi kar se hranjenja tiče, sicer v štartu je ta del Nina prevzela, tako da, ko sta se onadva dojila, sem jaz hitro izkoristil ta čas, da sem šel počivat lahko, ker drugače itak ni bilo nič časa, sej to je v bistvu že cel leto tko, ampak sej pol počasi se navadiš na te stvari.

Oskar je zdaj star že eno leto, oziroma bo čez nekaj dni, tako da to je bilo zagotovo najbolj nepozabno leto v mojem življenju. Zato ker, ko dobiš otroka, se ti vse spremeni. Najbolj se to  pozna na spancu, ker tega ni več. Spiš vsaj 40 odstotkov manj kot si prej. Ja, ampak, je pa, saj pravim, to v bistvu res najbolj čudovit čas v življenju. Tudi z Nino sva se velik bolj povezala, oziroma se še bolj dopolnjujeva, se razumeva, ker pač veva, da starš sam zelo težko vse naredi in si morava pomagati, sodelovati.

Ja, je, ker potem se stvari, ki se jih sploh ne zavedaš, da se bodo spremenile, ampak se potem kar začne nekaj dogajati. V bistvu glede vsega tega in nosečnosti in zdaj, ok imam otroka, o tem pišem blog. Fotrov brlog, kjer opisujem te svoje občutke, kako je, ko si oče, kako se soočaš s tem, pa z nespečnostjo, pa s tistimi stvarmi. Spremljam na tedenski ravni svoj pogled na starševstvo.

Zdaj, če navežem še na službo, se mi recimo zdi, da tega očetovskega dopusta, ki ga je samo 14 dni, da je to bistveno premalo. Recimo, ko je bilo teh 14 dni očetovskega dopusta konec, Nini ni bilo še čisto jasno, kako bo pa ona zdaj, kar naenkrat pa čist sama mogla skrbet za tisto majhno štruco.

Pa tudi tako se mi zdi, da bi moral biti starši, oba starša vsaj en mesec, ali pa še bolj fino bi bilo, če bi bila dva meseca doma, da bi si recimo, pomagala pri vzgoji otroka. Ampak to verjetno ni možno, to bomo potem drugič razglabljali, čez šest let, če se je kaj spremenil na to temo.

Da, tudi z ostalimi družinskimi člani smo se zdaj nekako bolj povezali. Dobro, z Nino sva bila že prej ves čas skupaj, ampak zdaj pa tudi, ko midva potrebujeva kakšen počitek, se tudi sestra angažira, pa babice pa strici, tako da vsi družinski člani nekako pridejo zraven, pomagajo. Imamo tud skupna kosila, potem gremo na kakšen izlet ali pa na obisk, tako da so vsi zdaj nekako bolj vključeni.

Se pravi, kar se starševstva tiče, to je v bistvu po en stran najtežja, po drugi strani pa najlažja naloga v življenju, se mi zdi, predvsem ta očetovska naloga. Se pravi, najtežje je tako ali tako to, ker moraš eno majhno bitje pripraviti na svet, na življenje. Imaš recimo uradno osemnajst let časa za to. Saj sliši se veliko, ampak glede na to, koliko je enih pasti v življenju pa vprašanj …

Ampak po drugi strani je pa zabavno, zato ker, vsak dan, otrok te posluša, se uči od tebe, nekaj deliš z njim, svoje življenje itd. Tako da tudi s partnerjem se na ta način v bistvu
bolj povežeš, če se razumeš in dopolnjuješ. Tako da, očetovstvo je fajn.

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s