Že res, da je bilo v načrtu, da bo naslednja objava povezana z dokumentarnim filmom v katerem sem nastopal, a stvari ne gredo vedno po planu. Tudi ta vikend se ni iztekel tako, kot smo pričakovali.

Z Nino sva od mojih staršev v dar dobila luksuzno vikend razvajanje v slovenskih toplicah. Zato sva se tega vikenda zelo veselila. Pa ne zaradi luksuza, temveč zato, ker bi bila prvič po več kot letu in pol sama nekje za cel konec tedna. Da se na tem mestu razumemo, še preden sva zapustila ljubljansko obvoznico, sva sinka pogrešala, a vseeno starši potrebujemo tudi nekaj časa zase.

Dnevi pred vikendom so bili v znamenju prve Oskarjeve resnejše bolezni. Dobil je vročino, drisko, pa še spodnje štirice so mu začele poganjati, tako da je bilo zanj vse skupaj precej neprijetno.

Proti koncu tedna se je njegovo stanje bistveno izboljšalo. Vročine ni imel več, bil je bolj živahen, v vrtec pa ga vseeno še nisva peljala, da se do konca pozdravi. Ker se je stanje prijetno izboljševalo, sem že v petek zvečer spakiral kopalke in knjigo. Ostalih stvari tako ali tako nisem potreboval, saj sem imel v načrtu, da bom ves čas preživel v bazenih in savnah, kot se to počel tudi daljnega leta 2015.

Sobota zjutraj. Z Oskarjem in njegovo prtljago smo se odpeljali k moji materi in sestri, kjer bo preživel svoj prvi vikend paket. Sicer je že preživel noč pri kateri od babic, a tokratno ločeno bivanje bi bilo najdaljše do zdaj.

Z Nino sva, preden sva zapustila domače okolje Kranja, skočila še v trgovino, da sva kupila malico in penino. Verjetno niste od Gorenca pričakovali, da bo plačeval penino v hotelu? Pa še bolj adrenalinsko je vse skupaj, ko jo pretihotapiš v sobo.

V radio sva namestila najljubši CD in se podala na pot. Ves čas sva se pogovarjala o tem, v katere bazene bova šla, kdaj greva v savno, ali bova sploh zapustila luksuz najine sobe, skratka veliko težkih odločitev. Seveda je vsak drugi stavek nanesel tudi besedo ali dve o Oskarju, tako da je bil ves čas z nama.

Prispela sva nekoliko prezgodaj, saj sva bila v hotelu že eno uro pred uradno prijavo. Zato sva se ustavila še v hotelski recepciji in v miru spila kavo. Naredil sem še sliko za dokaz, da sva res v termah.
Potem pa je zazvonil telefon.

Klicala je moja sestra, da Oskarja peljejo na infekcijsko kliniko v Ljubljano. Slabo uro po tem, ko sva ga z Nino pustila na počitnicah, je spet dobil vročino in izpuščaje po celem telesu. Najprej sta ga z mojo mati odpeljala v dežurno ambulanto v Kranju, kjer so rekli, da naj gre na odvzem krvi, da preverijo, v čem je težava. Najbližji delujoč laboratorij je bil v Ljubljani. Na poti do tja so naju poklicali, saj je šlo za precej neprijetno situacijo.

Z Nino sva torej prestavila najino razvajanje in se podala nazaj domov potem, ko sva ravno prispela na cilj. V Ljubljani nama je po dolgem iskanju le uspelo priti v ustrezno ambulanto in k sreči smo bili na vrsti prej kot v 10 minutah.

Oskarja so zdravniki skrbno pregledali in ga poslali na odvzem krvi. Imel je kar lepo spremstvo, saj smo bili tam Nina, moja mati in sestra ter jaz. A ekipa še ni bila končana. Kasneje sta se nam pridružila še starša od Nine, ki sta bila ravno v bližini. Tako smo zasedali pol čakalnice in čakali na rezultate krvi.

Po dobrih dveh urah je zdravnica povedala, da ima Oskar virus iz skupine entero in da bo načeloma v nekaj dneh zdrav. Kljub temu, da se z Nino nisva predala termalnim radostim, sva bila srečna, da z Oskarjem ni nič resnega. Nina je še preoblekla najino posteljo, da sva imela vsaj malo občutka, kot da sva v luksuznem hotelu.