Že med Ninino nosečnostjo sem se v objavi Gnezdo 6 korakov do nepopolnega bivališča kar v 2. delih spraševal, kakšno bo naše stanovanje po tem, ko bo v njem vladal Oskar? Moja razmišljanja iz tistega časa so se nekako uresničila.

Najbolj je na udaru seveda dnevna soba, kjer je večina njegovih igrač. Na začetku, ko je bil še majhen, komaj premikajoč fant, so igrače ležale v enem kotu dnevne sobe. S časom se je kotiček spremenil v kot. Igrače so vsepovsod. Ne samo igrače, pravzaprav vsi dosegljivi predmeti. Kar je povsem normalno za otroka njegove starosti. No, nekateri to navado prenesejo do poznih odraslih let.

In kako poteka igra z igračami? Za udobno zabavo ima Oskar na sredi dnevne sobe veliko igralno preprogo, okoli nje pa mu z Nino namestiva igrače. Najbolj seveda upam, da se bo zapodil k lego kockam, da se bova skupaj igrala. Že res, da se zapodi proti njim, a s tem se začne samo njegov uničevalni pohod, ki bi mu lahko rekli tudi tornado Oskar.

Škatlo s kockami spretno dvigne in vso njeno vsebino strese po sebi, kot da vse te kocke blagodejno vplivajo na njegovo kožo. Očitno se mu to početje zelo dopade, saj je na njegovem vidiku že druga škatla. In tretja.

Ko zaključi s praznjenjem škatel, se med raztresenimi igračami spremeni v bager, ki poskuša vse te igrače spraviti na čim več delov stanovanja. Med tem časom jaz samo sedim na njegovi igralni podlogi in razmišljam o tem, kdaj in kako bo vse to pospravil. Še preden mi karkoli uspe, Oskar že poišče novo tarčo – knjige.

Na njegovem dosegu sta dve veliki omari, polni knjig, ki so razporejene po barvni lestvici. To Oskarja več kot očitno moti. Pod budnim očesom enega od staršev jih začne dajati iz polic, potem pa jih zlaga nazaj. Morda si na tem mestu predstavljate, da to dela s skrbno natančnostjo kot kakšen knjižničar, a temu ni tako. Papir se mečka, platnice se krivijo, knjige padajo po tleh, meni pa se trga srce, ko vidim, kako knjige trpijo.

Po nekaj minutah tega trpljenja ne morem več prenašati, zato Oskarja preusmerim h kakšni drugi zanimivosti. Igrače seveda ne pridejo v poštev, zanimajo ga zanj prepovedani predmeti.

Stegnem se k meni najbližjemu predmetu, ki je po navadi moj telefon. Oskar ga z zanimanjem obrača, izvede tudi navidezni klic, potem pa telefon poleti iz njegovih rok na drugo stran prostora. K sreči je do zdaj preživel še vse prelete, no meni je še vseeno najbolj važno, da so knjige cele, čeprav žalostno ležijo tam, na tleh, same.

Včasih pa se med Oskarjevo ”igro” zgodi čudež. Vzame katero od igrač, jo odnese v svoj prvotni kot in se tam igra z njo, kot lahko vidite na sliki, ki je del te objave. Zato sem še toliko bolj vesel, da sem jo uspel posneti, saj gre nenazadnje za redek pojav, primerljiv s slikanjem česa nadnaravnega.