Ne, Oskar še ni šel za en teden v šolo v naravi, je pa že nekajkrat čez noč prespal pri kateri od babic. Kadar pride tak dan, se pravzaprav jaz počutim kot v šoli v naravi. Poln navdušenja, kaj vse bom novega videl, kaj vse bom počel, skratka same radosti.

Če na primer v začetku tedna izvem, da bo Oskar iz petka na soboto prespal nekje drugje, spet začutim tisti čar srednješolski dni, ko sem se veselil petkov, ki so predstavljali brezglavo zabavo. Bistvena razlika med takratnim obdobjem in zdajšnjim je predvsem v tem, da mi gre tokrat po mislih predvsem ideja, da bom lahko v soboto dolgo spal. Res dolgo. Glede na to, da večinoma, če mi Oskar pusti to veselje vsak dan spim do 6:00, vem, da bom tokrat spal vsaj do 8:30 … noro!

Kadar mi ni treba hitro vstati, pomeni, da bom to dejanje izvedel zelo počasi. Počasnost je namreč moja vrlina, ki jo ob takšnih priložnostih z veseljem izpopolnjujem. Ves ta tempo mi torej dovoljuje, da se s kavo v roki pred računalnik vsedem nekje okoli 9:34. Ker imam časa na pretek, si zajtrk naredim v času, ko si nekateri pripravljajo že kosilo.

Tega ležernega življenja, pravzaprav dneva je prehitro konec, saj je popoldne po navadi čas, ko je treba po sina in ga vrniti v domače gnezdo.

Opažam, da v današnji objavi govorim predvsem o sebi in bi današnja objava lahko imela naslov Fotr na počitnicah, zato je čas, da se posvetim glavnemu junaku. Začnimo po vrsti, s pripravo Oskarja na odhod.

Fant hitro vidi moje navdušenje in tudi sam se veseli odhoda. Morda misli, da gre v šolo v naravi, vsaj za en teden, glede na to, kaj vse mu z Nino pripraviva za na pot. Igrače, oblačila, voziček, igrače, mleko, igrače in včasih še kakšno dodatno igračo. Bistveno pri vsem tem pa je, da se z igračami skoraj nikoli ne igra. Ker dopustuje v novem okolju, so seveda zanimive druge reči.

Babici ga vedno pohvalita, kako priden je bil, da je veliko pojedel in da se je pridno igral. To me vedno razveseli, saj vem, da ga bosta z veseljem spet vzeli v varstvo. Sam pa si že predstavljam, kako bom splet lahko spal do 8:30.

Da se razumemo, vsak dan se dobre volje zbudim in vzamem Oskarja k sebi v posteljo. Ni lepšega občutka, kot stisniti k sebi napol spečega sina, ki na različne načine potem preizkuša trpežnost mojega obraza.