Čas je za nekaterim že dobro znano objavo pogovor z malčkom, dojenčkom, skratka z otrokom, ki še ne govori. Ko sem včeraj prišel iz službe, sem si skuhal kavo, na svojem malem stolu pa je že sedel Oskar in me čakal.

Oblečen je bil v toplo jopico, okoli vratu pa je imel precej elegantno zavezan slinček. Oskar je bil pravzaprav videti kot pomanjšan dedek s čudovito kožo. Vse skupaj je nakazovalo na dokaj resen pogovor, zato sem dodal še malo kave, da bom lahko med pogovorom popolnoma zbran.

Z Oskarjam sva se pozdravila, potem pa sem se usedel na kavč nasproti njega, da bi začela pogovor. Še preden sem spil prvi požirek kave, se je že začel nerodno preobračati na stolu. Eno nogo je tiščal čez odprtino stola, drugo je poskušal iztegniti čez stol, roke pa so prosto visele na vse strani. Da se ne bi mali fant poškodoval, sem prijel stol, da se je lahko v miru namestil, kot je želel.

Po treh minutah preobračanja na stolu je ugotovil, da tako ne bo šlo, zato je splezal iz njega. Nekaj časa je sedel na tleh in ga gledal, kot plezalec, ki išče novo smer na zahtevni steni. Zopet se je postavil na noge in tokrat z druge strani napadel stol. Pred tem sem hitro spil še en požirek kave, ker sem vedel, da bo ta podvig spet trajal nekaj časa.

Ko se je na stolu dokaj uspešno zagozdil, je ugotovil, da je ta položaj precej neudoben … Zdaj si lahko še enkrat preberete prejšnji odstavek. In še enkrat.

Med vsemi temi opravki je Oskarju v potokih tekla slina. Le kako naj bi jo požiral, ko pa je imel toliko dela? Šel sem mu iskat nov slinček, ki je seveda moral biti v ustreznih barvah, da bova lahko nadaljevala, oprostite, začela resen pogovor. Med iskanjem slinčka je seveda Nina pazila otroka, ker drugače bi lahko ob moji vrnitvi stol sedel na Oskarju in ne obratno.

Ko sem mu namestil nov slinček z napisom “I am number one” sva lahko nadaljevala priprave na pogovor. Kava je bila že pri koncu in dokaj mrzla, zato sem razmišljal o novi, a sem se ustavil, ker je Oskar začel z debato. Rekel je: “aaaabbbbbbpp!”. Tako reče avtobusu, zato sem ga vprašal, ali je danes videl avtobus, se je z njim peljal, ali ga je morda poslinil. V odgovor mi je rekel: “aaaabbbbbbpp!”. Odšel je iz stola, in se odplazil igrat na drugi konec dnevne sobe. Tako sva zaključila še eno dokaj produktivno debato.