Težko dam drugačen naslov, ker gre dejansko za prve dneve v vrtcu. Prvih stvari po navadi ne pozabimo, čeprav si jih bo Oskar verjetno želel. No, verjetno ni bilo tako hudo, si je pa dodobra očistil solzne kanale. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Prvi uvajalni dan je bil prijeten. Nina je z Oskarjem v vrtcu skupaj preživela eno uro. Ravno dovolj, da se je Oskar lahko prvič seznanil z vonjavami vrtčevske hrane in da je ugotovil, da igrače niso samo njegove.

Drugi dan uvajanja sem bil na vrsti jaz. Na urniku je bilo polurno druženje z lastnim otrokom, potem pa naj bi se otrok pol ure brez staršev družil s sošolci oziroma sovrtičkarji. V času skupnega druženja je bil na vrsti zajtrk. Tako sem po približno 28 letih podoživel prvi vrtčevski spomin, povezan z vsem dobro znano malico v vrtcu. Tudi krožniki so še vedno kovinski in prva Oskarjeva jed je bila mlečni kus-kus ali nekaj podobnega, česar sem se zelo veselil. Žal je bila tudi Oskarju malica zelo všeč in meni ni pustil nič, tako sem bil jaz skoraj prvi otrok, ki je planil v jok.

Nekateri so se torej lepo najedli in čas je bil, da se starši poslovimo. Nekateri so izbrali tehniko, da so otroku ponudili igračo in jo smuknili skozi vrata, sam pa sem obral počasnejšo odcepitev. Verjetno od mene niste pričakovali česa hitrega? Torej usedel sem se k Oskarju, mu ponudil igračo, potem sva še malo pokomentirala vreme, sovrtičkarje, tovarišico in odnos države do nas, državljanov. Potem sem se od Oskarja poslovil in mu povedal, da samo nekam počasi skočim in da se kmalu vrnem. Ko sem dokaj urno vstal in odšel proti vratom, sem že zaslišal jok. Morda je bil to Oskar, ali pa kdo drug, glede na to, da je ob mojem odhodu jokalo vsaj pol ducata otrok od vseh osmih, ki so bili v skupini.

Pol ure prostega časa je hitro minilo in že sem se podal na misijo reševanja predvidoma jokajočega Oskarja. Ko sem prišel v njegovo učilnico, tam ni bilo nobenega zvoka. Pa ne zato, ker bi vsi otroci spali. Jokali, drli in vpili so vsi, in ker je zvok prihajal iz vseh strani, je nastal nekakšen zvočni žep, tako da je bil občutek tak, kot da bi kdo vrgel signalno bombo in ti samo piska v ušesih. Otroci pa so verjetno mislili, da je kdo vrgel dimno bombo, saj so imeli popolnoma rdeče in motne oči.

Taval sem po učilnici in iskal svojega sina. Vzgojiteljica je v naročju mirila enega od otrok in pokazala za svoj hrbet, kjer naj bi bil Oskar. In res je bil tam, ves rdeč v obrazek, delno jokajoč, kakor, da je tudi on doživel napad z dimno bombo. Zanj sem bil seveda junak, rešitelj, ker sem ga odnesel iz tega vojnega območja.

Fant se je kmalu pomiril in pozitivno smo zrli v naslednje dni v vrtcu. Zdaj, po treh dneh uvajanja v vrtcu prebije že po 3 ure. Še vedno ga prevzamemo nekoliko rdečega v obraz, a je dober občutek, ko se stisne k tebi, se pomiri in veš, da si njegov junak.