Oskar je pridobil nov status, ni več dojenček, po novem je malček. Ta naziv si je prislužil, ker je dopolnil 1. leto svojega obstoja in delovanja na tem planetu. Poglejmo, kaj vse je dosegel v tem času.
Iz mlečnih dni je presedlal na raznovrstno hrano. No, za zajtrk in večerjo je to še vedno njegova najljubša jed, čez dan pa se razvaja z gurmanskimi doživetji v obliki sadnih, zelenjavnih in mesnih jedi. Vmes pa ugrizne koga, ki se mu preveč približa. Najraje ima lica in ramena.

Tudi njegove gibalne sposobnosti se razvijajo po načrtu. Iz faze na hrbet obrnjenega hrošča in faze plazečega vojaka je trenutno v fazi klop. Ne lesena klop, ampak žival klop. Če sedim za mizo, pride po vseh štirih do mene, se vzdigne na noge in se prisesa na moje stegno. Če ležim na tleh, spleza name in se mi prisesa na vrat, kar je veliko bolje, kot da me grize v obraz.

Zaradi njegove vedno večje gibalne svobode, ga zanima tudi vedno več stvari, seveda večinoma tistih, ki jih kljub novemu status še ne sme preskušati. Z Nino sva zaščitila že večino vtičnic, odstranila vse potencialno nevarne predmete, le omar ne moreva vseh zapečatiti. Ko se približa kuhinji, ki je pravi zaklad, kar se tiče predalov in drugih odpiralnih elementov, vedno nekdo od naju stoji za Oskarjem in izvaja hobotnico. Zakaj hobotnico? Ko se mali fant odloči, da bo začel z raziskovanjem in plezanjem po pohištvu, je potrebno z eno roko držati predal, da si ne preščipne male ročice. Z drugo roko je treba držati njegovo nožico, ki jo želi poriniti v reže radiatorja. Z eno nogo se je potrebno opirati na vrata omarice, da si ne priščipne druge ročice, ob enem pa je treba izmikati obraz, da Oskar ne zasadi vseh šestih zob vanj. Pravzaprav bi se moral Oskarjev novi status imenovati napadalček!

Oskar je torej v enem letu dosegel velik napredek in tudi midva z Nino sva pridobila nov status: srečna starša enoletnika. Med svoje največje uspehe v tem času štejem to, da mi Oskar ni nikoli padel na tla in upam, da pri tem tudi ostane.