Pred dvema mesecema smo bili Sardine v toplicah. Ker je bilo takrat precej kaotično, smo se odločili, da gremo še enkrat in preverimo, ali je lahko dvakrat tako nevzdržno, kot je bilo prvič. In smo šli.
Pot do tja je potekala mirno, čeprav sem se vsak kilometer bližje cilju bal, da bomo zagledali popolnoma polno parkirišče avtomobilov in nas čaka podoben scenarij na kopališču, kot je bil prvič. A k sreči je bilo parkirišče na pol prazno. Dodatna prednost za nas je bila, da je bilo v tem letnem času odprto tudi zunanje kopališče, tako da je bilo prostora za bistveno več kopalcev, kot ob našem prvem obisku.

Na recepciji in v garderobah smo se vedli že kot pravi veterani in ni trajalo dolgo, da smo bili v bazenskem delu. Zopet smo tavali po kompleksu gor in dol, a ne zato, ker ni bilo prostora za naša telesa, pač pa zato, ker se nismo mogli odločiti, katere ležalnike izbrati. Jaz sem želel v bližino lokala, Nina tja, kjer smo bili že prvič, Oskar pa je kazal nekam pod strop. Na koncu smo pristali na ležalnikih blizu vhoda v bazen, kar je dobro.

Nina je pripravila Oskarja, jaz pa sem vneto pihal njegov plavalni obroč. Tako vneto, da sem skoraj omedlel. Vse se je dobro izteklo in že smo čofotali v vodi. Bazen je bil tako prazen, da sva z Nino dejansko uspela izvesti nekaj plavalnih gibov. Smo pa dobili tudi prvo, za zdaj ji lahko rečemo oboževalko.

Kot že rečeno obiskovalcev ni bilo veliko, zato hitro opaziš, če te nekdo opazuje. Nedaleč od nas je plavala starejša gospa in nas opazovala. Sprva ni bilo moteče, a sva oba z Nino kmalu ugotovila, da nas gospa gleda ves čas. Tudi, ko smo šli iz bazena, pod tuš, nas je opazovala iz vode. Ko smo se namestili na ležalnik, nas je opazovala iz svojega ležalnika. Ni šlo za bežne poglede, ampak za neposredno gledanje v nas. Ko sem odšel na stranišče, sem se bal, da bom med svojim opravkom na svojem vratu začutil njen dih, kar si nisem niti najmanj želel.

Z Nino sva naredila načrt. Z Oskarjem smo odplavali na drugo stran bazena. Ko sva mislila, da smo na varnem, sem opazil njen pogled, ki nam sledi iz masažne kadi.
Počasi smo imeli kopanja in zdaj ji že lahko rečemo zalezovalke dovolj. Spretno smo se preoblekli in zapustili prizorišče. Z Nino sva bila oba vesela, da je tokratni obisk toplic uspel in zagotovo se še kdaj vrnemo.

Ko smo se peljali domov, sem nekajkrat v vzvratnem ogledalu preveril, če nimamo nekoga za seboj. Morda pa je bila tista gospa socialna delavka pod krinko? Tudi če je bila, menim, da sva z Nino starševski test opravila z odliko.