… stumno in veselo. No strumno še ne, niti korakamo še ne, je pa že veselo. Vsak otrok ima svojo razvojno pot. Oskar se ravna tako kot njegov oče, torej bolj počasi in z užitkom.
Ko je bil star devet mesecev, se je večina njegovih vrstnikov že postavljala na noge, on pa je ostajal bolj pri tleh. Še vedno se je najraje premikal po prostoru tako, da se je plazil kot vojak. Tega se gotovo ni naučil od mene, saj če sem jaz tako blizu tlom, tam tudi ostanem kot preproga, zato te aktivnosti ne prakticiram pogosto.

Tudi usedal se je bolj okorno in majavo, kot da bi popil preveč alkoholnega mleka. V tem primeru priznam, da se je mogoče od mene naučil okornega in majavega gibanja, kar prakticiram precej pogosto.

Verjetno je začutil pritisk okolice glede tega, da še vedno ni shodil. Nekega dne je sredi dnevne sobe z malo ročico udaril po tleh, rekel: ’’ grsgdhsdh!!’’, se postavil na noge in odkorakal v kuhinjo. Potem je še svizec zavil čokolado v folijo… Res pa je, da se je v zadnjem mesecu začel vse pogosteje usedati in tudi plaziti se je začel po vseh štirih.

Da bi dokazal, da gre njegov razvoj v pravo smer, se je v svojem kraljestvu – postelji, prijel za ograjico in se dvignil na noge. Pri tem se je od veselja majal sem ter tja, midva z Nino sva od navdušenja ploskala, potem pa se je z zobmi udaril v rob postelje. A to ga ni odvrnilo, da se ne bi dvignil še enkrat, se še malo udaril in potem vse skupaj ponovil še nekajkrat. Glede na to, da ima za enkrat samo šest zob in sva z Nino želela, da pri tem tudi ostane, bo treba hitro poiskati rešitev, da na koncu ne bo več zob v njegovi postelji, kot v njegovih ustih.