Odkar je Oskar med nami se je mogoče 2x ali 3x zgodilo, da sem ga cel dal čuval samo jaz, za razliko od Nine, ki to počne vsak dan znova in znova. Zato je ta objava namenjena njej, ker redno, tako lepo skrbi za najinega sina. OPOZORILO: nadaljevanje branja ni priporočljivo za tiste, ki ne marajo osladnih objav.

Kot sem na blogu že omenil je celodnevna oskrba nekaj mesecev starega otroka pravi zalogaj. Sam bi to lahko primerjal z nekaj urnim vzponom na goro. Pri tem velja poudariti, da sem bolj ravninski človek in da me gore popolnoma izmučijo. Če torej povežem gore in Oskarja, bi lahko rekel, da se Oskarjev vrh nahaja nekje na 2.500 metrih, pot nanj pa je precej zahtevna. No, že po mojih izrazih lahko vidite, da o gorah nimam pojma, zato se bom raje vrnil v varno zavetje doma.
Torej, če si predstavljam, da sva z Oskarjem sama doma, se mi najbolj zatakne, ko pomislim na operacijo striženja nohtov. Pri tem zelo občudujem Nino, ki uspe s tistimi malimi škarjicami držati male prste in pri tem striči še manjše nohte s še manjšimi gibi in rezi. Vse to počne, ko Oskar krili na vse strani. Če bi to moral početi jaz, mu nohtov seveda ne bi strigel. Mislim, da sem ravnokar odkril tržno nišo: manikura in pedikura za dojenčke!

Sebe znam nekako primerno obleči, rešuje me tudi dejstvo, da imam večinoma črno-bela oblačila, tako da težje izberem neprimerno barvno kombinacijo. Seveda, je pri Oskarju drugače. Njegova kolekcija zajema vse od črt, živalskih in rastlinskih vzorcev ter vse barve sveta. Če bi bil za ta del odgovoren jaz, bi mu oblekel tisto, kar bi mi prvo prišlo pod roke. Ko bi vprašal Oskarja, ali mu je všeč, bi zagotovo rekel: ’’gbavwefv!’’ in meni bi to zadoščalo, čeprav bi bil verjetno oblečen kot otrok mavrice.

Naslednja pomembna stvar je prenašanje Oskarja. Nini gre to odlično od rok, kot da bi imela že vsaj 4 otroke, čeprav je po mojih podatkih to njen edini otrok. Jaz Oskarja prenašam kot hobotnico, saj je moja edina skrb, da mi ne pade na tla in da se večino časa glava nahaja višje kot njegova kolena.

Previjanje pokakanih plenic recimo, da mi gre od rok. Čeprav vse skupaj traja precej dolgo, saj se tekoči produkt med tem že nekoliko strdi, preden mi uspe uspešno zamenjati plenico. Tudi vonjave se med tem že uspešno zarežejo v nosnice, v omare, posteljnino in še kam. Med tem opravkom mora biti vse okoli mene mirno, nihče ne sme govoriti, če ne mu lahko po nesreči nazaj namestim pokakano plenico. Nina pa plenico vedno zamenja urno, med tem mi razlaga pomembne stvari in Oskarju poje pesmico, meni pa med tem uspe samo kimati in momljati.

Nina uživa v kuhanju in tudi Oskar vsakič doživi pravo malo gurmansko doživetje, čeprav se tega verjetno še ne zaveda. Vse to 2x na dan. Meni pa je uspelo, odkar se ne hrani izključno z mlekom, mogoče 4x pogreti že narejeno kašico. Ko sem se sam lotil priprave obroka iz surove hrane, je Oskar verjetno pričakoval vsaj 5 hodni meni, glede na to, koliko časa sem ropotal in skakal po kuhinji. Zaradi vseh teh naporov bi ga verjetno hranil samo z mlekom.

Če pogledamo pod črto in bi z Nino zamenjala vlogi, bi bil Oskar: pokakan mlečni otrok mavrice z občutno predolgimi nohti. Zato Nina, hvala, ker skrbiš, da je Oskar zdrav in vesel fant s primerno dolgimi nohti.