Blogerski zapisi očeta o očetovstvu

Oskar v termah

Sardine v toplicah

Kam gre večina ljudi na praznični dan, ko je zunaj dež? V nakupovalni center ali v bližnje terme. Za slednjo opcijo smo se odločili tudi mi. Da bi se izognili pretirani množici, smo se želeli na pot odpraviti čim bolj zgodaj. Tak je bil načrt.

Datum odhoda od doma je bil planiran za 8:15, tako da bi se ob 9:00 že lahko brezskrbno namakali v termalni vodi. Glede na to, da zadnje čase Oskar vstaja okoli 6:10, je bilo časa več kot dovolj, da se pripravimo. A ta dan se je odločil, da bo malo dlje počival, da se bo potem lažje predajal vodnim radostim. Zbudil se je ob 6:40. Bil je tudi bolj lačen kot po navadi in tudi kakati je želel več. Ob vseh teh nepričakovanih dogodkih sem tudi jaz postal precej lačen in zmeden, posledično sem potreboval več časa, da se nahranim in pripravim. Le Nina se ni pustila zmesti in je skrbno vse spakirala. Moja naloga je bila samo, da spakiram svoje kopalke. A tudi to ni mala malica, če ne veš, kam si jih pospravil po koncu lanske plavalne sezone.

Nekako smo se pripravili za odhod, vključno z nahranjenim in previtim Oskarjem in mojimi kopalkami. Ob zagonu vozila je ura kazala 9:48. Nič hudega, vreme je bilo zelo obupno in morda se ljudem ni ljubilo v terme in so raje ostali doma, tako ne bo težav s prezasedenostjo kapacitet.

Ko smo prispeli v terme, je receptorka rekla: ’’Počakati boste morali, da 2 osebi zapustita terme, da greste vi lahko notri.’’ Očitno so bile moje domneve napačne. A po petnajstih minutah se je k sreči našel par, ki je imel vsega dovolj, zapustil prizorišče in nam omogočil brezskrbno uživanje v vodi.

A do vode je bilo še daleč. Ko smo prišli do garderob je bil tam trop razigranih otrok in upokojencev. Hitro sem ugotovil, da Oskarja nimam kam odložiti, zato je bilo vse skupaj precej kaotično, da ne omenjam vročine, mi pa smo bili še vedno v jaknah. Nič zato, savnanje blagodejno vpliva na telo.

Uspelo se nam je preobleči in ob 11:34 smo prispeli do bazenov. Najprej je bilo treba postaviti bazni tabor. Po 5 minutah iskanja prostega kotička sem ugotovil, da je nekaj prostora edino v vodi. K sreči je našo zagato opazila prijazna gospa in nam odstopila možev ležalnik. Menda je šel mož za 4 ure v savno, tako da ga ni potreboval. Upam, da je gospod preživel tiste 4 ure savne?! Kakorkoli, dobili smo svoje mesto. Verjetno na tem mestu ni potrebno poudarjati, da smo bili od sosednjega ležalnika oddaljeni 14 centimetrov in da smo se vsi trije stiskali kot sardine, pa še precej vroče je bilo. A če to ni motilo ostalih sardin, tudi nas ne bo!

Vsega nam je bilo počasi dovolj, zato smo šli kar v vodo. Oskar je brezmejno užival, Nina tudi, jaz sem naredil tri žabje zamahe in s tem je bil tudi moj plavalni dan uspešen. Ves predhodni stres in slaba volja sta odšla stran, ko sva z Nino opazovala veselje na Oskarjevem obrazu. Neprecenljivo.

Vsa ta akcija človeka utrudi, postane tudi lačen. A hranjenje je ob bazenu prepovedano. Nič za to z Nino sva se izmenično skrivala za stebrom in se hranila s pecivom in bananami. Kmalu nama je postalo vseeno za ves svet in sva s stekleničko nahranila še Oskarja. Kar tam, ob bazenu, pred očmi vseh obiskovalcev in tudi reševalcev iz vode. Nihče si ni upal posredovati! Počutil sem se kot kralj, zato smo šli kar še enkrat v vodo, kljub temu, da smo ravno jedli. Prekršili smo še eno pravilo!

Vodnih dogodivščin in kršenja pravil je bilo počasi dovolj, čas je bil zopet za misijo garderoba, s tem, da smo bili tokrat še mokri in da je bil gneča še večja. Še zdaj ne vem kako, ampak uspeli smo se posušiti, preobleči in namestiti v avto. Verjetno je vse naredila Nina, jaz pa sem samo brezglavo taval med omaricami in se slinil.

Izlet v toplice je torej uspel in verjetno bomo šli še kdaj. Počakati moramo samo še praznični dan z obilico dežja in novo sardinjenje se lahko prične!

Previous

Čokoladni dan

Next

Kje je slon?

1 Comment

  1. Borko

    Nasmejal sem se pa 😀

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Powered by WordPress & Theme by Anders Norén