Dokler je Oskar jedel samo mleko, me njegovi ostanki hrane niso preveč zanimali. Že tako nisem prevelik ljubitelj mleka, še manj pa mi tekne otroško. Tako niti nisem pomislil, da bi si njegovo mleko recimo dajal v kavo ali si z njim zalival kosmiče.

Zanimanje za njegovo hrano pa se je povečalo, ko je začel jesti gosto hrano. V prvih mesecih konkretnega prehranjevanja se zame sicer ni našlo veliko zanimivega. Na jedilniku so bile večinoma jedi, ki so temeljile na mlečni osnovi. Je pa res, da se je sem in tja prikradla kakšna banana, jabolko in ostala meni ljuba živila. Dobro je bilo tudi to, da je mali fant pojedel le manjši delež takšnega obroka, tako da je več ostalo zame. Ko je Oskar zaključil s hranjenjem, sem z veseljem zagrabil skodelico in kar z njegovo malo žličko nadaljeval s hranjenjem svojega telesa. Oskar me je ob vsem tem začudeno opazoval.

A ker Oskar raste, raste tudi njegov apetit. Na njegovem jedilniku se znajde tudi vedno več mesnih dobrot, krompir, testenine ter raznovrstna zelenjava in sadje. Kot maček okoli vrele kaše se smukam okoli Nine, ko pripravlja te dobrote in upam, da bo pripravila dovolj velik obrok, ki bo nahranil dvoje lačnih ust.

Ko pride čas za hranjenje, se usedem zraven Nine, štejem žličke, ki jih poje Oskar in vsake toliko pogledam v posodico, koliko je še hrane. Ko se Oskar začne kremžiti in izgubi zanimanje za hrano, se mi usta počasi razširijo v lačen nasmeh. Problem je, da je Nina precej vztrajna in Oskarja po navadi uspe nahraniti še s povprečno 6,7 žlicami in zame ostane bolj malo.

Zaradi tega pomanjkanja po otroški hrani, ki ga čutim, se včasih zgodi, da pozno zvečer brskam po hladilniku in jem nekaj dni stare, zasušene kašice, ki se skrivajo po policah. Moj izgovor je seveda, da samo pospravljam posodo in delam prostor za nove dobrote.