Blogerski zapisi očeta o očetovstvu

Pol leta je že mimo

Pravzaprav se bliža že sedmi mesec Oskarjevega obstoja, a kaj, ko čas tako hitro beži, da preden napišeš objavo o tem, lahko otrok dobi že kakšen dodaten zob. In Oskar ga je, tako da ne govorim tja v tri dni. Zdaj dvo-zobi zobatec je težak že skoraj toliko kot 9 kg moke in tako velik, da ne gre več v hladilnik.

Nekoč ohlapni puloverji so postali oprijeti, trenirke pa so na Oskarju zdaj videti kot pajkice. Seveda nočemo, da bi se že po vsega nekaj mesecih svojega obstoja moral zopet počutiti tako utesnjeno kot v Nininem trebuhu. Nova oblačila so zato postala stalnica, vse ostalo zaradi finančnih vložkov pač ne. Lupinico za prenašanje in prevoz v avtu že povsem zapolni. V njej deluje kot narobe obrnjena želva, ki se ne more premikati. A brez skrbi, v njej je po navadi povsem zadovoljen, dokler ga kdo zabava. Vprašanje je le, kdo se prej utrudi in zaspi, Oskar ali zabavljač. Če sem slednji jaz, potem se prej utrudim jaz.

Utrudljivo zgodbo doživim tudi vsako jutro. Nina večinoma vstane okoli 5h. Takrat zraven mene v postelji pristane Oskar. Okoli 5:15 me začne tolči po obrazu, preverja ali mi lahko stlači nogo v usta in kako učinkovito mi izpadajo lasje.

Ko me pride Nina kakšno uro kasneje zbudit, sem verjetno videti, kot bi se boril s podivjanim levom (kar je Oskar po horoskopu), ki je ravno pobegnil iz hladilnika.

Pa dobro jutro.

Previous

Redna zaposlitev: fotr

Next

Čas je za igro!

2 Comments

  1. Kje pa naj jaz zdaj lajkam vsak post posebej? Ta je namreč tudi luštkan.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Powered by WordPress & Theme by Anders Norén