Enomesečni očka

Oskar je že praznoval svoj prvi mesec življenja. Za največji uspeh si štejem, da mi v vsem tem času ni nikoli padel na tla in da sem že vsaj 10x uspešno zamenjal pokakano plenico. Poglejmo še nekaj ostalih pripetljajev, ki so se zgodili v prvem mesecu.

Najbolj izstopajo obdobja ”primernih trenutkov”, ki jih Oskar zna izpeljati v “najbolj primernih” trenutkih. Ko smo na izhodnih vratih, da gremo na izlet, se pokaka. Ko ga uspešno nahranim po steklenički, me pobruha. Ko ga uspavam in dam v posteljo, se zbudi. Ko ga previjem, se pokaka. Ko se pokaka, se pokaka še enkrat. Kakanje mu torej ni španska vas.

A da ne bo za vse ”kriv” Oskar, so tu tudi najini mački. Ko po nekem čudnem naključju Oskar spi v mojem naročju in spim tudi jaz, pride maček, ki tudi potrebuje pestovanje in naju seveda oba predrami. Ponoči, ko Oskar le zaspi, se maček začne živalsko zaganjati v vrata spalnice, ker očitno želi preveriti, ali Oskar kaka.

Poseben trening predstavlja tudi tista stvar, ki jo delamo ponoči, mislim, da se ji reče spanec. Z Nino tega očitno ne potrebujeva, tako kot drugi novopečeni starši, ki imajo v lasti dojenčka.

Navaditi se morava tudi na fenomen nevidnosti. Kamorkoli prideva, sva midva samo statista, asistenta, šerpe, ki ženeta malega otročička v svet. A vse to je nepomembno, dokler je Oskar zdrav, vesel in dokler se spet ne pokaka.

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s