Po porodu sem bil lahko 2 dni kralj v našem stanovanju, mački pa so bili moji podložniki. Vem pa, da bo moja vladavina zelo kmalu prekinjena za vsaj naslednjih 15 let.

Ko sem izvedel, da Nina in Oskar prideta že en dan prej, se je začela akcija. Treba je bilo pospraviti in okrasiti stanovanje, še vedno pa nisem vedel, kako se ustrezno namesti lupinico v avto.

Z Ninino mamo Darinko sva se odpravila v porodnišnico. Ko smo dobili nekaj praktičnih nasvetov, opravili še zadnje previjanje in hranjenje pod nadzorom strokovnjakov, je bil čas, da zapustimo porodnišnico. Raznih darilc in otroške opreme je bilo, kot da se selimo. Najbolj pomemben tovor, torej Oskar, pa še vedno ni bil uspešno nameščen v lupinico. Na pomoč je prišla tudi medicinska sestra, ki je otroka z nekaj na videz surovimi prijemi uspešno namestila v lupinico. Bili smo pripravljeni na veliko popotovanje na drugi konec Kranja.

Oskarja je vožnja k sreči precej utrudila, tako da smo ga doma samo dali v njegovo posteljico. Midva z Nino pa sva se potem nekaj časa debelo gledala in postopala po stanovanju, kot da sva prvič v njem.

Po nekaj mirnih urah se je Oskar začel prebujati, midva pa sva postala trda kot bukova drva. Nekako sva ugotovila, da je verjetno lačen. Nina ga je pripojila na dojko, jaz pa sem v kuhinji pripravljal mlečni nadomestek, če bi si dete bolj od materinega mleka zaželelo očetovo pojedino.

Sito dete je treba tudi previti. Ali sva to naredila pred hranjenjem? Ne vem več točno, kaj je prej, cilj je le, da je Oskar srečen in da ne joče. Previjanje v realnem svetu žal ni tako kot po TV-ju ali ko opazuješ izurjeno medicinsko sestro. Odstanjevanje obstoječe plenice ni bilo težavno, saj je bila samo polulana. Namestitev nove, ki je velika kot moja dlan, pa je popolnoma druga zgodba. Kje je spredaj, kje je zadaj, kako jo zategniti, da ne bo pokakan po celem hrbtu? Porajalo se nama je neskončno vprašanj. Preden sva ga uspela dokaj uspešno previti, je bil fant že spet lačen. Ko je bil sit, smo vsi popadali v posteljo, kot pokošeni, čez dve uri se je akcija ponovila. Preživeli smo prvo noč.

Trenutno Oskarja oblačiva v oblačila, ki so preprosta za namestitev, ker je vse ostalo še preveč zapleteno za naju. Se pa že kar dobro znajdeva s prenašanjem otroka, saj nama še ni nikoli padel na tla. Seveda želiva, da pri tem tudi ostane.

Pri vsej tej akciji pa ne smeva pozabiti tudi na najine mačke. Trenutni načrt je tak, da ko Nina hrani Oskarja, jaz pestujem mačke in vmes še malo pospravljam. V veliko pomoč pa so nama tudi ožji družinski člani, brez katerih bi verjetno izgledala, kot da sva ušla iz kakšne jame.

2. dan so na program prišle pokakane plenice. Kako nama je šlo prvo previjanje pa izveste v naslednji objavi. Zabava zagotovljena!