Govorim seveda o dojenčku in to ne najinem. Ninina prijateljica je namreč rodila in to je bila odlična priložnost tudi zame, da vidim, kako majhno, en dan staro dete izgleda čisto od blizu. A pojdimo lepo po vrsti.

Namenjena sva bila v kranjsko porodnišnico, kjer se bo rodil tudi najin sin in povadil pot, ki čaka tudi naju. Pustimo ob strani podatek, da se tukaj vozim že 25 let.

Po prihodu v porodnišnico mi je bilo vse dokaj znano, zato sva z Nino samozavestno zakorakala v drugo nadstropje, kjer je počivala prijateljica s svojo deklico. Po pozdravu in čestitkah je bil čas, da še midva z Nino v naročje dobiva otročička. Nini je šlo zelo dobro, mene pa je počasi že oblivala vročica, saj sem vedel, da bom kmalu v svoje nerodne roke dobil nekaj majhnega in dragocenega.

Usedel sem se na stol in pridno počakal, da sem dobil drobceno bitje v roke. Verjetno sem bil lesen kot Ostržek. K sreči je mala punčka spala, a vseeno sem imel ves čas prilepljene oči nanjo, da mi ne bi padla iz rok, kot se to ponavadi doma zgodi z mačkom.

Bil sem že precej preznojen, ko je prišla medicinska sestra in mi hitro in spretno vzela dete. Bil sem vesel, da sem uspešno oddržal otroka, a sem ga kmalu dobil nazaj. Nekaj časa sem tako še moral delovati, kot da imam vse pod nadzorom in da je pestovanje otroka zame vsakdanje opravilo.

To je bila zelo lepa izkušnja, ki je pokazala da niti približno še nisem pripravljen, a se vseeno veselim dneva, ko bom lahko držal svojega sinka.