Nosečnost in neomejen dostop do čokolade. Sliši se dokaj nevarno, kaj ne? Vseeno sem računal tudi na določene prednosti. Nosečniški trebušček bi nam lahko utrl pot mimo kakšne vrste.

Bilo je lepo nedeljsko dopoldne, idealno za izvajanje terorja nad želodčki. Skupaj z mojo sestro in njenim fantom smo se odpravili v Radovljico na že priljubljeni Festival čokolade. Verjetno mi ni treba poudarjati, da je Nina prva čakala pri vratih, da se odpravimo.

Čokolado v zraku smo začutili že, preden smo se približali vhodu. Bitka pa se je kmalu začela. Hitro sem tudi opazil, da nosečniški trebušček ne bo v nobeno pomoč, saj so vsi gledali samo čokolado.

Nina je vseeno prevzela pobudo, da smo se uspešno prerinili do vsake stojnice. Prvo uro sem ji še dokaj uspešno sledil pri poskušanju različnih čokolad. Potem pa se je zataknilo. Nina je ves čas delovala suvereno, kot da smo šele prišli. Pri meni je bilo popolnoma drugače. Sladkor me je vedno bolj vlekel k tlom, želodček je godrnjal, čokolade pa kar ni in ni zmanjkalo.

Prečesali smo celoten festival in vesel sem bil, ko smo se začeli pomikati proti vozilu za odhod. Po poti smo seveda pokusili še malo čokolade, da se prepričamo, ali je res dobra.

Celotno izkušnjo sem sladko preživel. Me zanima, kako bo drugo leto, ko bo zraven še najin sin.