Kumarice in nosečnost gredo pogosto iz rok v usta.

Seveda, če ti uspe priti do njih …

Bilo je mračno sobotno dopoldne. Žena, noseča žena si je začelela mango. K sreči sva ga kupila že včeraj in je bil na dosegu roke. Malo manj sreče je bilo s tem, da je bil mango že v pozni fazi svojega življenja in je postal že precej neokusen, po domače gnil. Žena ga je zavrgla med ostale gnile prijatelje.

Morda se sprašujete, kaj imata skupnega mango in kumarice? Nič. A žena si je namesto njega vseeno zaželela kumarice. Povsem logična zamenjava.

Vrata hladilnika se odprejo, potem pa nastopi tista neprijetna tišina. Možni in nemožni vzroki so naslednji:

  • morda je ženi odtekla voda … malce prezgodaj, se mi zdi;
  • žena z očmi skrbno pregleduje vsebino hladilnika in išče kumarice;
  • v hladilniku je našla nekaj še boljšega in zdaj razmišlja, kaj naj raje zaužije;
  • očitno se je sinoči v hladilnik zmuznil maček in žena napeto gleda ali se bo po hladni nočitvi sploh še premaknil;
  • kumarice so odtujene, ugrabljene, jih ni!

Po nekaj neprijetnih sekundah tišine je skrivnost razkrita. Kumaric je zmanjkalo! To se je zgodilo ravno danes, ko je zunaj tečno, mrzlo vreme in bom moral verjetno jaz, lovec ven na mraz po nov živež za ženo in dete.

Morda pa si bo žena zaželela še kaj, zato jo vzamem kar s seboj. S tem se zmanjša tudi možnost tveganja, da prinesem napačne kumarice. Veste koliko različnih vrst kumaric ima samo en proizvajalec. Možnosti za napake so torej ogromne!

Prideva domov. Projekt kumaric je skoraj zaključen, samo še odpreti jih je potrebno. Ponavadi to ni tako težavno. Tokrat pa po tem, ko med odpiranjem skoraj odletita dva koščka stekla v nedolžno žival, so kumarice še vedno zaprte.

Razmišljam že o kladivu, ko se pokrov končno vda in kumarice so pripravljene na smrt.

Čez nekaj ur žena zopet odpre hladilnik. Upam, da si ni zaželela mango.